{{alert.message}}
  • 19. 3. 2020
  • simplyClever
  • Nasveti

Globalna pandemija z novim koronavirusom močno vpliva tudi na mobilnost. Za varnost vas in vaših bližnjih je najbolje, da ostanete doma. A kaj storiti, ko morate kljub vsemu z avtomobilom v trgovino po hrano?

Preberite članek

Adrenalina in hitrosti imam dovolj!

  • 23. 4. 2014
  • simplyClever
  • Intervjuji

Aktualni evropski prvak v reliju je z nami spregovoril o novih izzivih, svojem najboljšem učitelju, težki izbiri sovoznika in še marsičem.

Prvi med Čehi – na Češkem je reli sila čaščen šport – je postal evropski prvak, in to celo za volanom dirkalnika domače znamke, ki se v avtomobilskem športu udejstvuje tako rekoč od samega začetka. Na to je Jan Kopecký, ki ga je v visokooktanski svet uvedel njegov oče, upravičeno ponosen. Več let se je moral namreč zadovoljiti z mesti tik pod vrhom. Nato se je podal na še neznan teren: z ekipo Škoda Motorsport se je pomeril v azijsko-pacifiškem prvenstvu in že prvo leto slavil zmago.

Dirkanje, vonj po bencinu in dirkalniki so že od nekdaj pomemben del zgodovine vaše družine. Ste še vedno aktivno vpleteni v družinski posel s pripravo dirkalnikov ali pa ste zaradi obveznosti bolj v vlogi svetovalca?

Kolikor je to le mogoče, si želim biti vključen v naš posel, a trenutno je na prvem mestu še vedno delo v Škodi Motorsport, za znamko Škoda. Seveda pa sem vesel, da gre za družinsko tradicijo v avtomobilskem športu, ki ga imam tako rad.

Dirkala sta tako vaš ded kot oče, zato sklepam, da ste se sami že zelo zgodaj okužili z dirkaškim virusom. Kdaj ste pravzaprav prvič sedli za volan?

Prav natanko se ne spomnim, ker sem bil zares še zelo majhen. Mislim, da sem imel štiri ali pet let, ko sem prvič držal v roki volan očetovega tovornjaka. Sedel sem v očetovem naročju in vozil čudovit tovornjak znamke Avia.

Ko že omenjava očeta – prebral sem, da sta bila z njim nekaj časa tudi velika tekmeca v pokalu Octavia na krožnih dirkah.

To so bila res krasna leta, saj sem se lahko od svojega očeta, ki je bil v tistih časih eden najboljših in najhitrejših voznikov na krožnih dirkah, ogromno naučil. In ko sem končno dosegel njegove čase, sem bil presrečen, saj sem vedel, da sem res hiter.

Menda ste v reli zašli bolj ali manj po naključju …

Morda res, saj v družini ni bilo kake tradicije v reliju. Ko sem začenjal, sem šel po stopinjah svojega deda in očeta – najprej sem začel s kartingom in kasneje prestopil v pokalna tekmovanja na dirkališčih. Do 18. leta sem zmagal že na vseh dirkah in osvojil vse, kar je bilo takrat na Češkem mogoče, dirke pa so se ponavljale, saj sta bili na voljo le dve dirkališči – Most in Brno. In tako sem začel izgubljati motivacijo. Poskusil sem z nemškim pokalom Porsche Carrera, v katerem sem na testiranju dosegel dobre čase, toda vstopni kapital je bil zame preprosto prevelik. Nato sem se spomnil relija, ki sem ga rad gledal po televiziji, prepričal očeta, da je predelal eno od pokalnih Octavij, in tako se je za- čela moja kariera v reliju.

Kakšen pa je Jan Kopecký kot povsem običajen voznik za volanom serijskega avtomobila – ki je zagotovo tudi Škoda, kajne?

Še predobro vem, da si ne smem privoščiti kakšnega prekrška, saj svoj izpit potrebujem za dirkanje. Sem umirjen voznik, ki se trudi voziti čim bolj teko- če, mirno in upošteva prometna pravila.

Pa vas, saj ste po duši vendarle dirkač, na cesti res nikdar ne zamika, da bi še bolj stopili na plin, preskusili meje avtomobila?

Res ne. Adrenalina in hitrosti imam dovolj na številnih dirkah in testiranjih.

Za svoje početje morate biti v odlični formi. S katerimi športi se ukvarjate?

Všeč so mi pravzaprav vsi športi. Za vzdrževanje kondicije pa preživim precej časa v telovadnici in zunaj, ko tečem. Rad tudi smučam, igram skvoš, tenis, včasih pa sem igral tudi nogomet in se ukvarjal s še precej drugimi športi.

Nekoč ste dejali, da so bila leta za volanom Škode Fabie WRC v svetovnem prvenstvu nekaj najlepšega, kar ste doživeli v karieri. Še vedno mislite tako?

Tisti leti, 2006 in 2007, ko sem vozil v WRC-ju, sta bili neverjetni! Toda zdaj sem del tovarniške ekipe, na razpolago imam najboljšo možno tehnologijo, izjemno podporo in lahko rečem, da je vse le še bolje. Povrhu pa sem osvojil še svoj najpomembnejši mednarodni naslov.

 

Zamenjali ste že kar nekaj sovoznikov. Kaj loči dobrega sovoznika od slabega?

Pavel Dresler je moj četrti in upam, da bo tudi zadnji! Seveda pa nikakor ni lahko najti dobrega sovoznika, ki bi ti ustrezal v vsem. Sovoznik mora biti namreč predvsem nadarjen za svoje delo, imeti mora dober občutek za dogajanje v avtu, za dinamiko branja zapiskov ali radarja, biti mora miren in zbran, predvsem pa – sovoznik mora biti tudi prijatelj, saj z njim preživiš ogromno časa.

Sorodni članki