Raziščite ŠKODA svet

Družinske zadeve
Octavia Family

Octavia Family in Octavia Family Combi po posebni ceni in s posebno ceno

Odkrijte ga
{{alert.message}}
  • 26. 9. 2017
  • simplyClever
  • Modeli

Majhen je ravno pravšnji! V primeru prostorninsko najmanjšega TSI motorja s prostornino slabega litra to še kako velja!

Preberite članek

Čisto ženski zapis

  • 19. 9. 2017
  • simplyClever
  • Družina
  • Modeli
  • Nerazvrščeno
  • ŠKODA
  • Testi

Naj kar takoj priznam: že odkar so športni terenci postali dostopni širšemu krogu ljudi, sem trdila, da me ne zanimajo. Morda tudi zato, ker sem svojo potrebo po avtomobilskih avanturah izživela, ko sem v nekih daljnjih časih vozila klasično terensko vozilo. Pa se je s Kodiaqom vendarle izkazalo povsem drugače.  

Tekst: Anja Leskovar

Da se kak avtofil ne bo obregnil ob ženski zapis o avtomobilu – kar tole pravzaprav je -, moram vendarle povedati, da mi avtomobili sami po sebi ne dvignejo srčnega utripa, pa tudi poznam jih ne v drobovje. Dobro, jasen mi je, recimo, namen turbine. S filigransko natančnostjo znam tudi slediti vsem zvokom svoje pločevinaste škatle in po vsaki vožnji doma potožim, da »tam nekje spredaj spet nekaj škripa«. Valji, filtri, jermeni, ležaji in podobne drobnarije pa res niso moja specialiteta.

Ampak vožnja …

To pa je nekaj zame, obožujem jo! Vendarle poudarjam, da kot vožnjo ne štejem polžjega premikanja v zastoju. Komu pa je speljevanje vsake 3,5 sekunde in zlorabljanje menjalnika lahko znosno? No, tole retorično vprašanje se je v enem samem zelo deževnem in mračnem dnevu obrnilo na glavo! Povsem slučajno sem namreč za nekaj dni postala voznica modela Škoda Kodiaq.

Moj načrt nikakor ni bil povezan z oceno njegovih estetskih lastnosti in voznih sposobnosti. Ampak okej, tista modra barva, ki je sijala na parkirišču, res ni bila slaba. Tudi za ravno prav škatlaste obline (zaobljenih avtomobilskih ritnic ne maram preveč) bi mu dala kar visoko oceno. A odločna v svojem prepričanju iz uvoda tega zapisa sem vsaj navidez ostala hladna kot špricer. Vse do zastoja na prvem semaforju.

Tam sem si, varna v samoti prostorne kabine, dovolila prvi nasmešek. Avtomatika je zakon, sploh ko deluje s povsem nezaznavnimi prehodi med prestavami! Ko pa sem na avtocesti ugotovila, da ob močnejšem pritisku na pedalko ne sili v višjo prestavo, ampak mi velikodušno dovoli visoke obrate, osupljive pospeške in živahno vožnjo, je bila moja trdovratna hladnost do športnih terencev pečena. Iz minute v minuto se je sesuvala v nepomembne drobce prahu.

Sivina in silna mokrota dneva nama (meni in Kodiaqu, se razume) nista prišli do živega. Avtomobilski kolega me je – bojda z nekim hudim sistemom zvočnikov – z neverjetnim zvokom prestavil z mokre ceste direktno na koncert Jimija Hendrixa med virtuozno izvedbo pesmi Wild thing. Cestne zavoje sva ubirala gladko in stabilno. Na pesku, ki ga je deževje naneslo na cesto, je stabilizacijski sistem ESP (to poznam) mehko preprečil vsakršno odstopanje od začrtane poti. ABS-u (tudi to poznam) in moji hitri reakciji se je zahvaliti, da je bila radovedni veverici prizanešena smrt. In brez zdrsavanja ali napora je s pogonom na vsa štiri zmogel peščeni dovoz k hiši, ki zna našemu domačemu voznemu parku predstavljati težavo.

Okej, avto dela, sem si rekla, ko sem pritisnila OFF. Otroka sta mahajoča divje pritekla iz hiše, in če ne bi na njunih ustih slutila kričanja, ne bi nikoli vedela za hrup okoli sebe. Odsotnost neprijetnih zvokov v tem mehkem medvedku – zdaj si ga menda že lahko dovolim poimenovati ljubkovalno – je za mamo dveh kričačev nadvse blagodejna.

Objemi in poljubi ob ponovnem snidenju članov družine so brez nadaljnjega odpadli. Mala radovedneža sta hotela zdaj in takoj odpreti strešno okno (deževalo je!), velikost prtljažnika preizkusiti s plezanjem vanj, empirično dokazati vzdržljivost vgrajenega senčnika s stotimi pomikanji gor in dol, preveriti velikost vseh malih in velikih predalov (povsem nerealno sta namreč upala, da se v katerem skriva presenečenje) in – brez tega pač ne gre – tekmovati v tacanju po avtu.

»Za danes bo dovolj, jutri vaju peljem v šolo in vrtec,« sem obljubila. Napaka! Od vznemirjenja sta komaj zaspala. Kratka jutranja vožnja je bila za preizkus vseh ponujenih užitkov za otroka čisto premalo. In zame tudi. Megleni hlad v dolini je zarezal v moje dobro počutje, motorizirani sopotnik pa me je sprejel z vso toplino. V času, ko sem se zleknjena v sedežu odločala, kam grem iskat sonce, mi je prav prijetno ogrel sedišče. Obdelala sva par travnikov in makadamov ter se naužila sonca, ki je medtem že predrlo meglo in obsijalo dolino. Kaj mi je ostalo drugega, kot da napolnim vse sedeže in vso družino popoldan odpeljem na road trip?

Ampak prej je bilo treba preživeti šolsko parkirišče. Ozko, nerodno, nepregledno, predvsem pa polno tekajočih otrok. Saj ne rečem, Kodiaq ni kombi, ampak bicikel pa tudi ni! Sicer je tulilo in piskalo od spredaj in od zadaj, ampak mi je s pomočjo kamere hkrati tudi uspelo brez poškodb otrok in lastnine.

Prostora med avtomobili je bilo (kot običajno) natanko 15,7 centimetra; prav lepo smo se že navadili, da sta naša avtomobila pobutana z vseh strani. Kodiaq pa, ustrežljiv, kot je, ob odprtju na rob vrat pomakne plastično varovalo in ga ubogljivo spravi, ko se zaprejo. Naj se poznavalci avtomobilske scene prosim ne smejijo, ampak to čudo sem gledala podobno, kot sem pred 25 leti opazovala Fince, ki so se po ulici sprehajali z mobilnimi telefoni. Kar kul.

Kaj se je na road tripu z mladino dogajalo, si vsaj tisti z otroki lahko predstavljate. Cviljenje, kričanje, čudenje. Še opazovanje pristankov letal se v pričakovanju vožnje skozi luže ni zdelo tako zanimivo. Blato – še zdaj ne vem, zakaj – je otrokom takoooo zelo smešno in fajn, posebno če je z njim prekrit ves avto! Do avtopralnice smo se peljali kot najhujši badass off-roaderji. Sin je medtem s pogledom skozi strešno okno nepravilno opažal, da prihaja nevihta (ne, sine, to je blato…), hči pa je ugotovila, da je pripravljena žrtvovati célo svoje premoženje – 20 evrov in nekaj drobiža –, če bi le tale avto lahko imeli za vedno. »Da bi se naučila uporabljati vse gumbe,« je rekla.

Kot sem priznala v začetku, lahko priznam tudi zdaj: Kodiaq je pritisnil na vse mogoče (moje in naše) gumbe užitka. In nič ne bom skrivala: ko sem se poslednjič ozrla za njim in s tresočo roko vrnila ključe, je bila vožnja domov kar depresivna. Ker (še) nismo unovčili tistih 20 evrov in nekaj drobiža in ker sem se s Kodiaqom družila čisto premalo, tega sicer res ne morem reči z gotovostjo, ampak se mi zdi, da bi se življenje lahko delilo tudi na čas pred Kodiaqom in po njem …

Preizkusite Kodiaq tudi vi! Rezervirajte svojo testno vožnjo!


 

VOZILA SEM:

 Škoda Kodiaq DSG Style

Pogon: 4×4

Motor: 2.0 TDI, 190 KM (140 kW)

Barva: lava modra kovinska

Poraba v času testa z živahno vožnjo: 7,2 l/100 km

Posebno prijetni dodatki: gretje in hlajenje sedežev, avtomatska prtljažna vrata, serija predalčkov in predalov, multifunkcijsko naslonjalo za roke, brezžično polnjenje telefona, USB priključek, usnjeni sedeži, pregleden zaslon na dotik, večconska avtomatska klimatska naprava

Posebno zabavni dodatki: zvočni sistem Canton, strešno okno

Posebno koristni dodatki: 360-stopinjski sistem kamer, zračne blazine za vse potnike, vgrajeno senčilo za zadnja okna, multifunkcijski volan, varovalo pred udarci z vrati na parkirišču, sistem ISO-fix, zložljiva tretja sedežna vrsta v prtljažniku, alarm za premajhno varnostno razdaljo …

 

Sorodni članki