Raziščite ŠKODA svet

Družinske zadeve
Octavia Family

Octavia Family in Octavia Family Combi po posebni ceni in s posebno ceno

Odkrijte ga
{{alert.message}}
  • 26. 9. 2017
  • simplyClever
  • Modeli

Majhen je ravno pravšnji! V primeru prostorninsko najmanjšega TSI motorja s prostornino slabega litra to še kako velja!

Preberite članek

Družinski rokenrol

  • 7. 9. 2017
  • simplyClever
  • Družina
  • Modeli
  • Prosti čas

Ko se življenje postavi na noge, se začne rokenrol, pravi družina Pelcl!

Posebnost družine Bogdana Pelcla, enega najbolj priznanih slovenskih tetovatorjev, se ne skriva v zanimivih motivih na oblačilih in umetelnih poslikavah na koži njenih članov. Čeprav jih površinske posebnosti za drobec ločujejo od videza običajne družine in ponazarjajo značajsko barvitost vsakega izmed njih, so pod kožo zaprisegli preprostosti polnega družinskega življenja, ki je po dolgih letih divjanja le našlo svoj mir.

Vse se je začelo z všečkom. Pele, kot Bogdanu pravijo (skoraj) vsi, in že 22 let njegova Maja sta se ujela nekje na pomurskih ravnicah. Niti slutila nista, kje bosta čez dobri dve desetletji. Niti sanjati nista upala, da Maja nekoč ne bo več opravljala dveh služb v Avstriji in Sloveniji, in to sedem dni na teden, da Pele ne bo več montiral oken in vrat ter da bosta na zadnjih sedežih družinskega Kodiaqa počivala štiriletni Jaro Gašper in devetletni Timon.

Brezpogojna podpora

»Če ne bi bilo Maje, verjetno nikoli ne bi uresničil svoje življenjske želje in postal tetovator. Vedno sem mislil, da je pri toliko dobrih tetovatorjih nemogoče prodreti samo s svojim talentom. Ampak Maja me je neomajno moralno in lep čas tudi finančno podpirala, da sem si upal pustiti službo, ki je pomenila le varnost, ne pa tudi pretiranega užitka,« s hvaležnostjo pove Pele. Najprej sta skupaj odprla studio za oblikovanje telesa in masažo v Mariboru, med delom tam pa se je Pele, opremljen le z umetniškim darom in vztrajnostjo, kalil v tetovatorstvu. »Če človek, ki je zares tvoj dušni sopotnik, o nečem sanja, mu moraš pomagati z vsemi močmi, da se sanje začnejo spreminjati v resničnost,« pravi Maja.

Vse fotografije: Domen Grögl

In pred petimi, šestimi leti se je končno uspešno izteklo. V Gornji Radgoni sta odprla studio za tetoviranje, do katerega se nekateri brez pomislekov pripeljejo tudi z drugega konca Slovenije. »Moj uspeh v tetovatorstvu je v bistvu najin skupni uspeh,« s ponižnostjo sklene Pele, ko s ponosom pokaže njun lično urejeni hram umetnosti. V njem običajno odmeva »divja muzika, kakšna žagarija«, v smehu doda Maja, ki ima raje kak kakovosten rock, čeprav jo Pele rad zbode, da je ta za mehkužce. In vendarle povsem harmonično skupaj nadgrajujeta uspeh, ki sta ga ustvarila.

Ampak vse ima svojo ceno. Vsak dosežek trdno sloni na zidakih garanja, začetniških skrbi, dvomov o pravilnosti odločitve in odrekanja. Maja brez kančka očitka, le z drobcem grenkobe v glasu omeni, da je Timon prva leta svojega življenja, v času, ko je bila ona glavni finančni oskrbovalec družine, ni poznal. Peleju, ki je bil prvorojencu v tistih Majinih garaških letih mama in oče obenem, se je trgalo srce. Takrat sta vedela, da se mora nekaj spremeniti. »Če ne bi bilo otrok, bi verjetno še danes norela skozi življenje,« pravi Pele.

Na dveh in štirih kolesih

Zdaj vsi štirje norijo skupaj, a za zabavo – pa ne v avtomobilu, čeprav Pele prizna, da mu je všeč, da ga 190 konjskih moči njihovega črnega Kodiaqa tu in tam prilepi na sedež. Ne, skupaj najraje norijo po hribih in predvsem navzdol. Vsi so strastni kolesarji, zato se ne gre čuditi, da je nujen dodatek za avtomobil, ki ga bolj redko snamejo, nosilec za kolesa. Na njem so pritrjena tri polno vzmetena kolesa in en otroški, ki najstrmejših klancev še ni videl, a nadvse uživa pod Jarovim vodstvom po mini kolesarskih parkih.

Starejši Timon v navalu zgovornosti v radgonskem narečju navrže cel šopek pomenljivih informacij: da v glasbeni šoli igra ksilofon, še raje pa »nažiga« na bobne; pa da je Božiček kupil prenizke in bo treba pisati za nove. Potem pa z navdušenjem razloži, kaj vse je na kolesu že in še bo doživel to poletje. »Na Peci je bila kar težka proga, ampak fejst zabavna. Pa v Bovec tudi gremo z bicikli in bo super,« pravi. Potem pa z otroško iskrenostjo potrdi sum, ki se mi poraja ob opazovanju ubranosti te družine: »Fajn mi je, ko gremo, ampak najraje sem pa doma.«

Tam jih vsak dan, ko se vrnejo v svoj zeleni raj na robu pomurske vasice, pozdravijo glasna papiga, ki jo navajajo na življenje zunaj kletke, pa gugalnica, ki viseča z ogromnega drevesa čaka na otroško brezskrbnost, in potovalke, ki so vedno, za vsak slučaj, pripravljene nekje blizu vrat. Maja sproščeno razloži: »Raje, kot da bi neprestano čistili in urejali okoli hiše, pogledamo, ali v potovalkah kaj manjka, jih vržemo v prtljažnik in se gremo imet lepo.«

Tatovi skupnega časa

Ko Pele potrpežljivo raztovarja kolesa, da bi se lahko zapeljali po gričkih okoli Negove, Maja pa s toplino objema Jara, ki se je pravkar prebudil, starša z zmagoslavjem priznata, da se jim kot družini vse postavlja na svoje mesto. »Vsak dan se poskušava s hvaležnostjo ozreti na vse, kar nam je dano. Pa ne mislim na stvari, čeprav je lepo imeti varen in udoben avto, urejeno hišo in vsega dovolj. Bolj mislim na čas, ki ga za družino iz delovnika kradeva vsak dan znova,« pojasni Maja.

Zato ima Pele, z njim pa vse bolj tudi Maja, ki počasi opušča drugo delo in se posveča delu v studiu, strogo določen petdnevni delovnik. Ob pol devetih sprejme prvo stranko in prav nič kasneje kot ob petih, pogosto pa tudi prej, konča. »Vedno si lahko govoriš ‘samo še tole, malo še stisnem, če naredim danes, mi jutri ne bo treba’, ampak v resnici temu potem ni nikoli konca. Prav vse lahko počaka, samo življenje ne,« doda Pele in se skrbno prepriča, da zdaj že živahni Jaro ne teka po sredi ceste.

Maja se tiho strinja. Pred kratkim je izgubila teto, lani jeseni pa nenadoma in brez opozorila še očeta. »Celo življenje se je gnal do skrajnosti,« pravi, »delo mu je bilo najvišja vrednota, ki jo je prenesel tudi name. Šok ob nenadni izgubi časa, ki bi ga še lahko preživela z njim, me je začasno ohromil, dolgoročno pa dokončno okrepil v prepričanju, da je živeti skupaj, tukaj in zdaj najpomembnejše.«

Seveda je pomembno, da imata Maja in Pele danes lično urejeni studio Tattoo Pele, v katerem tudi Maja izdeluje pirsinge. Seveda je pomembno, da Pele redno pobira nagrade za svoje izdelke. In seveda je pomembno, da obožujeta svoje delo. Še zdaleč pa to ni vse.

Uspeh je živeti

Pele, eden najbolj cenjenih slovenskih tetovatorjev, z žarom govori o najljubših realističnih umetninah, ki jih izrisuje njegova tetovatorska igla. Kakovost realističnih podob loči dobre od najboljših. Pele pred začetkom dela še vedno doživi naval adrenalina, živi pa za trenutek, ko izriše polovico poslikave in v nekem točno določenem trenutku spozna, da bo vrhunska, presežna, nepozabna. Takšne simbolno in motivno izjemne mojstrovine, ki jih včasih ustvarja tudi šest ur, krasijo posameznike iz vse Slovenije in tudi tujine. Nekoga je pred kratkim okrasil celo s podobo medveda kodiaka.

Tako – z nizanjem profesionalnih uspehov in nabiranjem povsem običajnih pa tudi nepozabnih trenutkov – člani družine Pelcl vozijo po vse manj razbrazdani cesti življenja, za katero ne bi potrebovali pogona na vsa štiri kolesa. Ni jim treba kljukati prevoženih prog, ni treba šteti nabranih kilometrov, ni jim treba paziti na pasti stranpoti. Svojo jasno izbrano smer – Živeti – namreč potrjujejo vedno znova in z vsakim novim, za skupno mizo preživetim jutrom. Ker življenje pač naredijo trenutki.


Njihov Kodiaq

»Že lani sem prišel v avtosalon v Murski Soboti odločen, da naročim Škoda Kodiaqa. Pa mi je gospa prijazno povedala, da sploh še nima cenika, kaj šele, da bi avtomobil lahko naročil,« se v smehu spominja Bogdan Pelcl – Pele. Iskal je enoprostorca in na spletu naletel na avto zanimive oblike in z vsemi karakteristikami, ki jih je želel – lepoto, velikostjo, močjo motorja in varnostjo. Ogledal si je posnetke, teste in mnenja. »Zagrel sem se zanj. Naročil sem ga takoj, ko je bilo to mogoče, in povsem slučajno je, da sem to storil med prvimi v Sloveniji.«

Dolgo premišljuje, ko ga vprašam, ali ga pri avtu kaj moti. Med nama obvisi tišina, potem pa pravi: »Pravzaprav je vse po naši meri. Posebno sem navdušen nad zvočnim sistemom Canton, ker lahko glasbo poslušam natanko tako, kot jo želim. In končno mi ni treba kričati na zadnje sedeže, ker me otroka slišita prek mikrofona za  komunikacijo z zadnjimi sedeži. Pa vozi se vrhunsko. Celo tašča je bila zadnjič navdušena, ker je v zavojih, ki jih je na poti na Peco precej, na zadnjem sedežu ni premetavalo.« Tudi oba otroka je na poti do kraja našega snidenja Kodiaq lepo zazibal v spanec in bil zanju čudovito ohlajeno pribežališče, medtem ko smo odrasli ob spremljavi mehkega predenja motorja debatirali na žgočem soncu. Timon si je na zadnjem sedežu privoščil košček čokolade in kasneje s pogledovanjem proti očetu priznal, da je zadnjič sedež popacal z mlečnim napitkom. »Če se le da, pazimo na avto, ampak saj se da vse očistiti,« spravljivo pojasni Pele, naloži kolesa in umirjeno, a z zaznavnim užitkom odpelje po poti ob Muri.

Škoda Kodiaq Style 4×4 DSG Motor: 2.0, 140 kW (190 KM) Barva: magično črna biserna Platišča: aluminijasta Elbrus 7jx18” Nekaj posebnosti, na katere prisegajo: ogrevana sprednja in zadnja sedeža, ogrevanje vetrobranskega stekla, koš za smeti v sprednjih vratih, Family paket, DAB+digitalni audio sprejemnik, usnjen športni večfunkcijski volan, vijaki koles z zaščito proti kraji, zvočni sistem Canton.

 

Sorodni članki