Raziščite ŠKODA svet

Družinske zadeve
Octavia Family

Octavia Family in Octavia Family Combi po posebni ceni in s posebno ceno

Odkrijte ga
{{alert.message}}
  • 23. 10. 2017
  • simplyClever
  • Modeli

Komaj čakam pristanek, sem si mislil, ko je velik Boeing nad Palermom le spustil zakrilca in kolesa. A čeprav Sicilija tudi sredi jeseni privablja turiste z vsega sveta, me je kljub njeni očarljivosti, veličastnosti in bogati tradiciji tokrat bolj od znamenitosti zanimal Karoq, Škodin novi športni terenec.

Preberite članek

Intervju: Lili Žagar in Marko Potrč

  • 12. 2. 2016
  • simplyClever
  • Intervjuji

Lili Žagar in Marko Potrč, najlepši slovenski televizijski par, imata danes dva otroka in – Škodo, Octavio RS, če smo natančni. »Ker ima, odkar so ji vgradili še sedeže s spominsko funkcijo, vse, kar človek od avta potrebuje,« pravi Marko. On je tisti, ki v tej navezi izbira družinski avtomobil.

Tekst: Tadej Golob     Foto: Bor Dobrin

Kako se Octavia RS znajde v vlogi družinskega vozila?

Marko: Octavia RS je točno tisto, kar si predstavljamo, ko mislimo na družinski avto. Je karavan, prostorna … Pred njo sem vozil drug avto in nočem kritizirati stare znamke, ampak zdaj šele vidim razliko v prostoru. Octavia je neprimerno bolj prostorna, tudi na sprednjih sedežih, na zadnjih pa sploh. In izpolnjuje nekaj glavnih kriterijev: najprej vrednost glede na ceno, kvaliteta izdelave, že omenjena prostornost in še nekaj za dušo. To je pa tisti RS. Zato sem tudi izbral bencinarja. Popije res nekaj več, premore pa neprimerno več duše kot dizel.

Koliko besede ste imeli vi pri izbiri družinskega avtomobila?

Lili: Nič (smeh).

Marko: Naša družina, kar se tega tiče, ni prav značilna slovenska družina. Prodajalci so naučeni, da najprej »napadejo « žensko, ko vstopi par v salon. Ona naj bi bila tista, ki reče končni da ali ne. V naši družini je vse lepo razdeljeno. Ko gre za stvari, ki sodijo v njeno domeno – in to je skoraj vse drugo (smeh) –, odloča ona, pri avtomobilih pa ni dileme. Avto meni pomeni preveč, da bi bil ob kompromisih, ki jih moram sklepati zaradi financ, pripravljen upoštevati še kakšne dodatne želje. Recimo: »Meni je pa rdeča barva bolj všeč …« Ne.

Lili: Čeprav, pri barvi sem pa nekaj rekla. Pri barvi edino.

Marko: Ja, pa debata ni bila prav dolga.

Lili: Rekla sem, da naj ne bo spet bela, in evo, spet je bela (smeh).

Marko: Dejansko ni povsem bela, ker je mesečno metalik bela. RS-ka mi je najbolj všeč prav zaradi kombinacije temnih delov, črne in bele barve, čeprav … Če bi vedel, da jo bom imel dovolj dolgo, pa mislim, da jo bom kmalu že zamenjal z novo zaradi prevoženih kilometrov, bi jo še enkrat izbral v beli barvi, bi jo pa dal obleči v folijo, potem pa v antracit metalik-mat sivo mešanico. Točno vem, kakšno barvo, ker sem jo videl pred kakšnima dvema tednoma v zelo podobni barvi, ki ji tudi zelo pristoji. Avtomobile izbiramo tudi glede na imidž blagovne znamke. Škoda je tu opravila izjemno delo.

Lili: Pred časom, ko sem kupovala svoj avto, mi je Marko svetoval Fabio. Mislim, da je bilo to pred k akšnimi petimi leti, in ko je on omenil Škodo, sem pomislila na tiste škatlaste avtomobile izpred desetletij. »Ej, ej,« je rekel Marko, »Škoda je hud avto!« Zdaj vidim, da je res.

Marko: V teh petih letih je pa sploh še napredovala. Sam bi verjetno že pred to Octavio izbral kaj Škodinega, RS mi je bil že prej strašno všeč, ampak v tem avtomobilu do zdaj ni bilo sedežev s spominsko funkcijo, ki pa meni ogromno pomeni. Če je ne bi bilo, potem bi morala Lili, ko sede v avto, vse prestavljati. Pa tudi sam na dolgih vožnjah rad spremenim položaj za volanom. Še iz časov ljubiteljskega dirkanja sem navajen sedeti tako, da nisem preveč oddaljen od volana, da roke niso iztegnjene, se mi pa včasih zahoče malo bolj ležernega sedenja in zato sem shranil dva profila. S to funkcijo v svoji ponudbi ima moja Octavia vse, kar od avtomobila pričakujem.

Kakšna voznika sta?

Lili: Zelo rada in tudi povsem dobro vozim. Ko gremo kam skupaj, sicer pustim volan Marku in se niti ne trudim, da bi mu ga odvzela, ko sem sama, pa s šofiranjem nimam težav.

Marko: Pri nas je tako, kot mora biti. Ko gre familija na pot, vozi ata (smeh). Ženske so povsem dobre voznice, da ne bi kdo mislil, da trdim drugače, ampak ko gre družina na cesto, naj vozi oče. Sam sem zadnja leta precej mirnejši voznik, kot sem bil včasih, mislim pa, da se je moje dojemanje vožnje spremenilo takrat, ko sem se udeležil nedeljskih dirk – slalomov, državnih tekmovanj ipd., pa že prej, ko sem kot mladi voznik prvič zapeljal s ceste. Takrat sem dojel, da pravila fizike veljajo za vse enako in da ni več česa reševati, ko enkrat izgubiš stik s podlago. Ko vidiš, da meja obstaja in da nisi Schumacher, nisi nadnaravni talent, takrat začneš na vožnjo gledati drugače.

Kdaj se vam je to zgodilo?

Marko: Uh … Prvi tak izlet se mi je zgodil z Yugom na domači cesti, s temno vijoličnim Yugom, ki je potoval po družini bolj kot katera koli druga reč. Šel je od bratranca do bratranca. Dobil ga je vsak, ki je opravil izpit. No, pri meni se je njegovo potovanje končalo, samo še na odpad smo ga odpeljali. Pravzaprav sem ga vozil še pred izpitom, ne sicer po cestah, vsaj ne prav pogosto, nekaj voženj »na črno« sem pa opravil, ne da bi starši vedeli za to. Oče me je naučil voziti v tretjem razredu osnovne šole. Na stranski cesti sva trenirala s katrco, kar se mi zdi v redu, ker ti vožnja, ko po opravljenem izpitu zaviješ na cesto, ne predstavlja več teritorija, ki bi ga hotel raziskovati. Se pravi – razmišljati sem začel, ko sem prvič zletel s ceste, pa seveda potem, ko se je rodil prvi otrok.

Vi, Lili, ste imeli kakšno prometno nesrečo?

Lili: Ne, nikoli, tudi s ceste še nisem zletela. Moram potrkati na les.

Marko: Daj, ja.

Niti naslonili ga še niste?

Lili: A, to pa sem (smeh).

Marko: Pojdimo raje naprej. Ne odpirajmo ran, ki bolijo.

Lili: Mene ne, tebe so bolj (smeh).

Marko: Ja, saj … Ampak še danes ne vem, zakaj si rinila skozi, če si videla, da ne gre? »Naj ga čakam? Naj ga čakam, da pride po avto?« Ja! Ja!

Lili: Saj je bilo čisto malo. Pikica.

Marko: Ličarju ta čisto malo ne po – meni nič. On mora to popraviti.

Letno naredim okoli sto tisoč kilometrov in zato težko sprejemam kompromise. Z novo Octavio RS je vse, kar potrebujem, postalo mogoče. Linije so mi izredno všeč, tudi no – tranjost me prepriča z dizajnom in kvalitetnimi materiali. Poleg tega želim imeti pri avtomobilu zjutraj tisti občutek, ko komaj čakaš, da sedeš vanj. Avtomobil mora v meni vzbujati strast do vožnje. In Octavia RS ta učinek ima.

Marko Potrč

Se je z otrokoma spremenil vajin odnos do vožnje?

Lili: Mislim, da sem bila že prej zmerna voznica. Kadar sem sama, mogoče malo bolj pritisnem na plin, pa to še ne pomeni, da norim, vozim kar po pravilih.

Marko: Ne bom lagal, da se povsem zmeraj držim pravil, ampak ne pretiravam. Ne grem v skrajnosti, ne divjam in vedno razmišljam o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Ko si tempomat nastavim na 140, si v glavi izračunam, da v resnici peljem 132 ali 133, ker števec pač malo laže, in to je to. Takrat najraje gledam porabo in v glavi preračunavam. Vedno pa pomislim na to, od kod ti lahko na cesto skoči kak otrok ali kakšna žival, zaradi katere bi posledično zavil na pločnik, pa žoga, ki prileti na cesto in za njo otrok …. Kar koli. Mislim, da je takšno razmišljanje boljše varovalo proti pretiravanju kot pa ne vem kakšne omejitve. Velikokrat se zgodi tudi to, da koga ustavim. Nazadnje se je to zgodilo v nakupovalnem središču, kjer je v garaži neki dečko norel kot zmešan, gume so cvilile in sem se mu postavil na sredo ceste, ga vprašal, če gre avto, in ko je prikimal, sem mu rekel, naj se ne zaj…, da imam otroka in da je starejši že dovolj velik, da lahko kadar koli skoči pred njega. Kdor želi preizkušati svoje dirkalne sposobnosti, ima za to ogromno priložnosti in sploh ne potrebuje dirkalnega avtomobila. To rad povem. Pojdi s svojim avtomobilom v kategorijo nepredelanih vozil, izmerili ti bodo čas, poskrbljeno je za varnost, vse je super in neposredno se primerjaš z drugimi. Zakaj bi bil dirkač na cesti in ogrožal druge?

Kam greste kot družina?

Lili: Že obisk mojih staršev v Novem mestu predstavlja dveurno potovanje. Potem so tu različni izleti, počitnice, tako da kar nekaj prevozimo .

Marko: Pa vedno bolj sva tudi dnevna taksista. Mali hodi na plavanje, na aikido … Večji ko so otroci, bolj se starši spreminjajo v taksiste, kar se mi ne zdi nič slabega, ker jim pač želijo omogočiti, kar jim lahko. Najdlje pa smo šli na kakšne počitnice, kamor se je bilo treba peljati štiri ali pet ur. Za mala dva je to dovolj.

Lili: Včasih je že ena ura preveč. Najina najdaljša pot pa je bila do Berlina.

Marko: Ves dan sem delal, potem prišel domov, pobrala sva sina in ga odpeljala do mojih pa direktno v Berlin. Sicer sva mislila, da bova vmes kje prespala, pa je bilo vse polno in sva tako s postanki potegnila do Berlina.

Marko, vi ste že nekaj povedali o tem, da vas je oče še pred avto – šolo naučil voziti, kaj pa vi, Lili?

Lili: Tudi jaz sem že znala voziti avto. Mene je naučila mama na parkirišču, tako da sem že pred prvo uro z inštruktorjem znala vo – ziti. Šoferski izpit sem sicer opra – vila s tridesetimi urami vožnje, kar je še zmeraj precej glede na to, da sem znala voziti, ampak inštruktor je imel v glavi, da mora imeti vsak za seboj toliko ur, preden gre lahko na izpit.

Ste imeli kakšne težave s posameznimi elementi vožnje?

Lili: Ne …

Marko: Khm, s parkiranjem, khm … (smeh).

Lili: Ne, parkirala sem v prvem poskusu (smeh).

V nekem obdobju fantje sanjamo o avtomobilu, tistem edinem. Se spomnite, kateri je bil to?

Marko: Saj še danes sanjam, ampak jih je več.

Lili: Jaz izključno gledam samo obliko (smeh). Ampak če bi prišla dobra vila in bi me vprašala, kaj si želim, ne bi nikoli odgovorila: avto. Vse drugo prej, če pa bi že morala vzeti avto, bi pa rekla, naj bo Ferrari, rdeč (smeh).

Marko: No, če bi pa jaz zadel na loteriji, bi bil pa avto prva stvar, na katero bi pomislil. Ne na hišo ali na počitnice, prva misel bi bila avto: kateri avto, katera platišča, kako bi ga predelal, kaj vse bi mu še vgradil. Evo, to najprej.

Spremljata razvoj avtomobilske tehnike?

Marko: Seveda. Danes avtomobili že sami vozijo po cestah. To, kar mnogi mislijo, da je znanstvena fantastika, se že dogaja. Potem me fascinira zmanjšanje porabe pri velikih, močnih strojih. Prihodnost pa bo pripadla vozilom, ki bodo peljala sama. Samo naslonil se boš, gledal televizijo na velikem zaslonu in užival.

Lili: Užival? Sama ne bi rekla tako.

Marko: Čez čas se nam bo to zdelo povsem normalno, povsem okej. Za zdaj nas še dajejo pomisleki, kaj pa, če tehnika zataji, če bo avto kaj spregledal … Saj tudi zdaj kaj spregledamo, poleg tega pa bo še zmeraj ostajala možnost, da avto pelješ sam. Ta možnost po mojem mora ostati. Brez tega pa ne bi rad ostal.

Lili: Vem, kam to pelje, ampak zdaj se še ne bi sama vozila v takem avtomobilu. Ne bi mu zaupala. Mogoče čez 50 let …

Marko: Čakaj, no, 50 let je pa preveč!

Lili: Zakaj?

Marko: Veš, kaj vse se bo zgodilo v 50 letih?

Lili: Saj, takrat, ko bo to res, res, res razvito, ja. Da bi pa zdaj sedla v tak avto in da me pelje … Ni šans!

Marko: A veš, da zdaj govoriš kot kakšna gospa, stara 82 let, ki bi rekla, okej, prihaja leto 2017 in takrat bom pa res pripravljena poslati SMS (smeh).

 

 

Sorodni članki