{{alert.message}}
  • 22. 11. 2019
  • simplyClever
  • ŠKODA

Vas zanima, kako po svetu nastanejo registrske oznake avtomobilov in kaj posamezne številke in črke pomenijo v različnih državah?

Preberite članek

Intervju: Tadej Pogačar

  • 30. 12. 2019
  • simplyClever
  • Kolesarjenje

»Če se miselno pripraviš, lahko trpiš vedno dlje!«

V 2019. je razburkal kolesarsko sceno. Kot komet je treščil med uveljavljene kolesarje in začel z zmagovalnim pohodom. Tadej Pogačar je morda res mlad, šele 21 let ima, za sabo pa ima izjemno leto. Med drugim je zmagal tri etape na Vuelti, na koncu stal na podiju in bil razglašen za najboljšega mladega kolesarja. Upravičeno. Ampak Tadej se prav gotovo ne bo ustavil tukaj.

Zakaj si izbral kolo in ne nogometno žogo, kot je kazalo sprva?
Od začetka je bila v ospredju res žoga, potem pa mi je Miha Koncilija predstavil kolesarstvo. Od takrat naprej pa še samo kolo. Všeč mi je, ker sem lahko veliko časa v naravi, s prijatelji, dokazujem se z vsakim treningom posebej. Ta šport ima vse.

In zdi se, da se znajdeš na skoraj vsakem terenu.
Če hočem voziti na generalno razvrstitev, ni druge možnosti. Se pa na klacnih zagotovo počutim najbolje.

Ampak ali je običajno, da je kolesar pri 21 letih tako izoblikovan? Kako gledaš na vse, kar se ti je zgodilo v zadnjem letu?
No, generacije se menjavajo, prihaja vse več mladih, tako da nas je veliko mlajših, ki smo že sposobni krojiti rezultate v vrhu.

Je recept za to vodilo, ki ga imaš zapisanega na svoji spletni strani: »Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj«?
V kolesarstvu je res tako. Imaš veliko priložnosti, še vedno pa je toliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na rezultat. Zato ne smeš obupati ob prvi prepreki, vedno znova se je treba truditi in poskušati. Ker kolesarstvo ni samo talent, v bistvu bi lahko rekel, da talent niti ni tako izrazit. Je tudi sreča, so okoliščine, predvsem pa veliko treninga.

Zanimivo je spremljati, kako se iz nedolžno izgledajočega mladeniča na kolesu nemudoma spremeniš v nepopustljivega borca. Je to v tebi že od nekdaj?
Ja, vedno sem se boril do zadnje kaplje. Mislim, da je to v človeku. Na trpljenje se lahko miselno zelo dobro pripraviš. Če se, potem lahko trpiš vedno dlje.

»Med dirkami jem bolj ogljikove hidrate in proteine. Doma pa najraje pojem, kar skuha Urška. Res dobro kuha.«

Zdi se, da si se v zadnjih 12 mesecih, sodeč po uspehih, vsaj profesionalno postaral več kot za eno leto. Kako bi opisal to svoje noro leto?
Res je bilo noro leto, ki ga težko opišem, ampak sem zadovoljen, da je tako uspelo. Si pa seveda kaj podobnega ali celo več želim tudi za naslednje sezone.

Naslednje leto je Giro, je Tour, so olimpijske igre. Priložnosti bo torej dovolj.
Načrta še nimam, moramo se dogovoriti z direktorji in trenerji. Ampak moje želje vsekakor vključujejo kakšno veliko tritedensko tekmo in olimpijske igre. Te so za športnika res nekaj posebnega in jih ne bi želel zamuditi. Se pa letos začnejo že slab teden po zaključku dirke po Franciji … V vsakem primeru bo pestro poletje.

Zdaj, ko je sezona že mimo, si lahko iskren: je bilo to, kar si dosegel, tvoj cilj pred začetkom sezone?
Ah, kje pa! Želje oziroma pričakovanja so bila bistveno manjša. Že v Avstraliji sem dosegel svoj cilj, portugalska zmaga in vse, kar je sledilo, pa je bilo v smislu pričakovanj čisti presežek oziroma presenečenje. Tudi zame.

Kje in kdaj pa se je pri tebi zgodil miselni preskok, ko si spoznal, da lahko v zelo kratkem času posežeš celo višje, kot si si zastavil?
Že januarja sem v Avstraliji videl, da dirkam z lahkoto in da z več treningi lahko naredim še več. Na Portugalskem pa sem zares videl, da se lahko borim tudi za najboljše uvrstitve. Na dirki World Toura v Kaliforniji pa se mi je dokončno odprl svet najpomembnejših kolesarskih tekmovanj.

Torej ste se šele takrat v ekipi odločili, da greste na Vuelto?
Ja, odločitev je padla po Kaliforniji, čeprav je bil prvotni cilj le nabiranje izkušenj in ne doseganje kakšnih vidnejših rezultatov. Tudi če je ekipa od mene pričakovala kaj več, tega niso kazali, kaj šele, da bi pritiskali name. Zato sem na Vuelto šel res sproščen in dirkal, kot mi je ustrezalo.

Kaj pa je Vuelta spremenila?
Vse. Celo kolesje je pospešila, več je ljudi, ki me spremljajo, v ekipi pa so verjetno name računali že prej.

Tvoje dekle (Urška Žigart, kolesarka ženske ekipe BTC City Ljubljana.) je verjetno tvoja največja navijačica. Bi bilo za vaju težje ali lažje, če ne bi bila kolesarka?
Mislim, da bi bilo bistveno težje, ker bi preživela skupaj še manj časa, kot ga zdaj. Poleg tega me lažje razume. Seveda pa zelo izkoristiva proste dni, ki jih ni prav veliko. Mislim, da je tak način življenja vsaj za naju veliko boljši, kot bi bila rutina osemurnega delavnika.

Koliko se sploh vidita?
Ko ni dirk, sva lahko veliko skupaj, ko so, pa je potrebnega malo več usklajevanja.

Kako so videti vajini dopusti? Je kolo vedno z vama?
Na koncu sezone sva šla na dopust na Malto, brez kolesa. In nama ni manjkalo. Je pa super kdaj iti brez kolesa, ker ga začneš pogrešati in se potem tudi lažje vrneš v rutino.

Koliko pa se pravzaprav pozna teden premora brez treningov, ko si vrhunsko pripravljen?
En teden mogoče ne zelo. Sem pa imel denimo po svetovnem prvenstvu skoraj pet tednov ohlapnejši urnik. No, to pa se pozna. Potrebuješ nekaj treningov, da se spet poženeš na prave obrate.

Kako pa na pripravljenost vpliva bolezen? Mi, navadni smrtniki, vsaj v zimskih mesecih neprestano posmrkavamo, medtem ko ste športniki vsaj navidez zelo zdravi.
No, posmrkavanje še ni razlog, da ne bi šel na kolo. Problem pa je, če je kakšna resnejša okužba ali poškodba. Takšni premori te lahko vržejo precej z ustaljenih tirnic, na pripravljenosti se takšni premori precej poznajo. K sreči jaz letos nisem imel nobenih težav. Je pa res, da športniki morda malenkost bolj pazimo na hrano in preskrbljenost z vitamini.

»Nisva žurerska tipa. Na Malti sva šla na zabavo ob noči čarovnic, ampak ni nama preveč do tega. Naslednji dan si potem vedno slab in nima pravega smisla. «

In kaj najraje ješ?
Med dirkami bolj ogljikove hidrate in proteine. Doma pa najraje pojem, kar skuha Urška. Res dobro kuha – od testenin do pice … Jaz pa niti ne kuham veliko, ker mi ne dovoli (smeh).

In kako bo videti vajina zima? Gresta kaj na smuči?
Letos imava kolesarske priprave že sredi decembra, oba v Španiji, zato je težko vmes razmišljati o smučanju. Morda za kakšen dan, ampak načeloma se takšnim aktivnostim kar izogibam. Preveč je možnosti za poškodbe. Če že, potem raje tečem na smučeh.

Kako pa se sicer sproščata? Gresta na kak žur? Navsezadnje sta še zelo mlada in brez otrok.
Pravzaprav sploh nisva žurerska tipa. Na Malti sva šla na zabavo ob noči čarovnic, ampak ni nama preveč do tega. Naslednji dan si potem vedno slab in nima pravega smisla. Morda nekajkrat na leto.

Kakšno glasbo pa sicer poslušaš? Si rad ogledaš kak film? Imaš sploh čas za to?
Seveda, si ga vzamem. Zdaj bi si rad ogledal Jokerja (intervju je potekal v začetku novembra, ko je film prišel v kinematografe, op. a.). Sem kar ljubitelj filmov, kot sta Batman in Gospodar prstanov, pa tudi kakšno serijo si pogledava z Urško. Na Netflixu sva si nazadnje ogledala Peaky Blinders, nadaljevanko o zloglasni britanski tolpi z začetka 20. stoletja. Sem pa zadnjič, ko smo imeli team camp z ekipo v Abu Dhabiju, povsem nepričakovano obiskal koncert Eminema. Prav fajn je bilo.

Kako pa sicer prenašaš vročino v Emiratih?
Tam življenje tako ali tako bolj poteka v zaprtih prostorih. Za kolesarjenje pa je takšna vročina kar ubijalska, zato tudi večinoma treniramo v Evropi. Je pa nekaj dirk na Arabskem polotoku, ki se jih udeležuje tudi naša ekipa. In naslednje leto me čaka tudi kakšna takšna tekma.

Kako zdaj, ko greš večkrat v te kraje, ki so na svoj način lepi, ampak v resnici precej pusti, gledaš na raznolikost Evrope in Slovenije?
Vsekakor bolj cenim naravo; travo, drevesa. Sicer je v Abu Dhabiju veliko možnosti za najrazličnejše aktivnosti, ampak vse so zelo drage. Ko prideš domov, imaš pa gmajno in sprostitev pred domačimi vrati. Zastonj.

»Sicer je v Abu Dhabiju veliko možnosti za najrazličnejše aktivnosti, ampak vse so zelo drage. Ko prideš domov, imaš pa gmajno in sprostitev pred domačimi vrati. Zastonj. «

Tudi štirje letni časi so čisto razkošje, kajne? Čeprav tebi verjetno v smislu kolesarstva zima ne ustreza preveč. Ali pač?
Ja, pomlad je najčudovitejša, ampak vsak letni čas ponuja nekaj drugega. Vsak daje drugačne možnosti in priložnosti za kolesarstvo. Tako ti res težko postane dolgčas. Pozimi smo več na napravah, imamo drugačne treninge, spomladi pa se začnejo prve dirke in komaj čakamo, da pride poletje. Vsako obdobje je lepo in zanimivo.

Na kolesu si kar divji … Kaj pa meniš o vozniški kulturi v Sloveniji in kakšen voznik si sicer ti?
V avtu sem vse manj divji. Z vozniki pa je tako: so dobri in slabi. Prehitevanja v škarje ne prenesem. Sicer se kolesarji poskusimo zaščititi tako, da vedno vozimo v paru ali v skupini, saj je dva težje prehiteti in zriniti z ceste, zato se počutiš bolj varnega. Je pa strpnost na obeh straneh v vsakem primeru nujna.

V paru sta proti cilju pripeljala tudi s Primožem Rogličem na Vuelti. V kakšnih odnosih sta sicer s Primožem? Kako sta si različna?
Morda sem jaz že zaradi mladosti malenkost bolj zaletav kot Primož, ki, vsaj tako se mi zdi, stvari precej premisli. Ampak tudi jaz se moram učiti na napakah. Je pa on res nekaj posebnega. V čast mi je, da tekmujeva na istih dirkah. Razumeva se, čeprav sva na kolesu seveda tekmeca.

Ampak ko smo vaju gledali na dirki, se je zdelo, kot da drug drugega vlečeta v hrib. Vse sta pustila za sabo, vozila sta z ramo ob rami. Ali se energija med kolesarji pretaka?
Mogoče pa res. Če si z nekom bolj povezan, greš verjetno res lažje v tak napad. Na tistem klancu je bilo na vse ali nič, najina skupna vožnja je bila popolna.

Med Vuelto se tudi komentatorji niso mogli načuditi, da ima Slovenija dva tako velika kolesarja. In to istočasno. Zakaj prav Slovenija?
Malo nas je, ampak imamo dobre klube in trenerje, čeprav je res, da Primož ni odrastel v kolesarski šoli … Ampak mislim, da bi, če bi to dejavnost še razširili, lahko bilo še več tekmovalcev na taki ravni. Vse več otrok je zdaj navdušenih nad kolesarjenjem, in če se bo to negovalo, je velika možnost, da se pojavi še kdo. Vsekakor upam, da bodo to priložnost prepoznali tudi sponzorji.

»V avtu sem vse manj divji. Z vozniki pa je tako: so dobri in slabi. Prehitevanja v škarje ne prenesem. Sicer se kolesarji poskusimo zaščititi tako, da vedno vozimo v paru ali v skupini.«

Ampak pot do profesionalnega kolesarstva ni prav lahka. Čemu se moraš vse odreči, če začneš pri dobrih devetih letih voziti kolo, kot si ti?
Zagotovo je treba biti bolj organiziran. Po šoli sem prišel domov, šel na trening, po treningu pa še delo za šolo. Nisem si pa nikoli krajšal spanca. Mogoče sem šel na kakšen žur manj, ampak v tem, da si osredotočen na šport, ne vidim nič slabega. Za prijatelje, ki niso vpeti v šport, je sicer manj časa, ampak na srečo jih najdeš tudi med kolegi.

Torej med kolesarji bolj prevladujejo prijateljski odnosi kot sovražni?
Ja, veliko več je prijateljskih, spoštljivih odnosov, prijateljskega rivalstva. Seveda greš vsako dirko na nož, ampak brez škodovanja drugemu. Po dirki si praviloma sežemo v roke, pohvalimo drug drugega in si privoščimo uspehe. V kolesarstvu je to res nekaj lepega, lep bonton. Verjetno tudi zato, ker je kolesarstvo ekipni šport in je potrebnega precej prilagajanja drugim.

Kakšen pa je občutek, ko denimo veš, da bi lahko zmagal, pa se moraš v imenu ekipe tej zmagi odpovedati?
Res je sicer, da vse manj pomagam drugim članom. Sem bil pa včasih pogosteje v tej poziciji. Ampak ko sprejmeš ekipni značaj tega športa, sprejmeš tudi pravila. Če lahko prispevam k temu, da zmaga moj kolega, potem bom to storil z vsemi močmi, brez slabih občutkov ali razmislekov, kaj bi bilo, če bi bilo. Je pa seveda grenak priokus, če nekomu asistiraš na vso moč, on pa ne da vsega od sebe za zmago ali pa ti pomoči ne vrne, ko si na potezi ti.

Kako težko je biti stalno v pogonu, na letalih, na potovanjih?
Naporno. Zato res paše, ko imamo prosto in si odpočiješ tudi od potovanj in pakiranja kovčkov.

Ali med sezono sploh kdaj razpakiraš?
Bolj ne kot ja. Ker z Urško trenutno živiva še vsak pri svojih starših, pakirava tudi, ko sva drug pri drugem. Ampak k sreči se bo vsaj ta del zdaj končal, ker se seliva v skupno stanovanje.

Kaj pa imaš običajno spakirano?
Drese in klubske obleke. Neprestano sem v uniformi (smeh).

»Če si z nekom bolj povezan, greš verjetno res lažje v tak napad. Na tistem klancu je bilo na vse ali nič, najina skupna vožnja je bila popolna.«

In koliko žigov se je nabralo v tvojem potnem listu v zadnjih letih?
V trenutnem le dva, ker sem prejšnjega izgubil v Avstraliji. Domov sem prišel z začasnim potnim listom. Sem bolj raztresene sorte, pogosto kaj kje pozabim, tudi kakšno kolesarsko reč.

Torej lahko po tekmi najdemo na tleh ležati tudi kakšno tvojo majico. Koliko pa so dresi po eni zahtevni etapi preznojeni, da ne rečem polni neprijetnih vonjav?
Odvisno, po kateri. S svetovnega prvenstva smo recimo potovali takoj naslednje jutro, zato dresov nismo mogli oprati. Svojega sem vrgel v plastično vrečko, pospravil v ročno prtljago in šel proti letalu. Na letališču so torbo seveda želeli pregledati in varnostnik ni bil preveč navdušen, ko je odprl vrečko s postanim dresom (smeh). Ampak običajno vse operemo sproti. Na poti pa nam v klubskem pralnem stroju na avtobusu operejo, tako da je naslednji dan vse sveže.

Tudi kuhajo za vas?
Ja. Na Vuelti smo imeli svojega kuharja, čeprav vsi hoteli ne dovolijo drugih kuharjev v svoji kuhinji. Je pa ta hrana vedno odraz etničnega porekla kuharja. Na Vuelti nam je kuhal Španec in smo jedli zanimive jedi, recimo solato s pomarančo, oreščki in avokadom. Ne jemo samo riža in testenin.

Ampak verjetno morate zelo paziti, da vas ne ujamejo kakšne prebavne težave. To zna biti med tekmo kar nerodno, ne?
Ja, če te pritisne na veliko potrebo, lahko običajno kar zaključiš tekmo oziroma ne moreš pričakovati rezultata, ker moraš nekako priti do avtobusa, medtem ko z malo potrebo ni težav. Z malo pomoči drugih kolesarjev, s katerimi ubežimo, to uredimo kar med potjo.

»Sem bolj raztresene sorte, pogosto kaj kje pozabim, tudi kakšno kolesarsko reč. «

Ali kdaj kolesarjenje tudi sanjaš?
Tudi, ja, ampak običajno sanjam bedarije, nelogične stvari.

Pa lahko na tekmovanjih sploh dobro spiš? Vsak dan v drugem hotelu …
Načeloma ja. Večinoma spimo v dobrih hotelih z dobrimi posteljami. Na Vuelti pa so nam v naši ekipi celo priskrbeli blazine, ki so jih vsak večer položili čez posteljo. Tako smo vsak dan imeli podobno kakovostno ležišče.

Verjetno pa tako ali tako zaspiš v trenutku, ko se uležeš.
Včasih. Sem pa kdaj tudi tako utrujen, da ne morem zaspati.

Voziti tritedensko dirko je vendarle nečloveški napor, ki sproža neznanske količine tekmovalnega adrenalina …
Ja, seveda. To je težko opisati. Po treh tednih si psihično neznosno utrujen, čeprav bi recimo noge še lahko nadaljevale. Ampak po taki veliki tekmi počitek potrebuje predvsem glava.

Kakšne cilje pa si si postavil za prihodnjo sezono?
Priti na tekme pripravljen optimalno in seveda zmagati vse, kar se da. Cilji so vedno veliki, ampak realni.

Čeprav letos nisi doživel veliko porazov, te tudi ti verjetno prizemljijo.
Seveda, tudi porazi morajo biti. Vsega ne moreš zmagati. Potem pozabiš in greš na naslednjo dirko z isto voljo in motivacijo. Iz zmage se naučiš precej manj kot iz poraza.

In iz padcev verjetno tudi. Vaši spusti so včasih vrtoglavo hitri. Vas v teh trenutkih ni nič strah?
Ja, pogosto gre do 70 km/h, na širokih odsekih tudi do 100. Strah poskušam pretopiti v adrenalin. Hkrati pa seveda določena mera strahu varuje, da ostajaš na varni strani. Če ga ne bi bilo, bi bil verjetno pogosto na tleh.

»Po treh tednih si psihično neznosno utrujen, čeprav bi recimo noge še lahko nadaljevale. «

Kako strah pa je tvoje starše? Koliko so pravzaprav pomenili za tvoj kolesarski razvoj in preboj?
Podpirala sta me, kolikor sta lahko. Peljala sta me na vsako dirko. Kar sem potreboval za kolesarstvo, sem dobil. Nudila sta mi neomajno podporo. Res pa je, da nista niti kolesarja niti športnika, zato se k sreči doma nismo veliko pogovarjali o tem. Je pa mami zelo strah, velikokrat ji marsikaj zamolčim, se je pa verjetno zdaj že počasi sprijaznila s tem. Gotovo je za vse moje sorodnike zelo težko, ker si seveda ne morejo predstavljati, koliko kontrole je vendarle za sicer vrtoglavo hitrostjo.

Kaj bi bil, če ne bi postal kolesar?
Ne vem, verjetno bi še vedno hodil v šolo za kak poklic, ki ga ne bi imel rad (smeh). Strojna šola, na katero sem hodil, me ni prav zanimala.

Je pa tvoje izobraževanje trenutno »na čakanju«. Kako si sploh predstavljaš svojo življenjsko pot?
Ko končam kariero, bi si želel dokončati študij. Morda bi študiral na Fakulteti za šport, da bi lahko ostal v kolesarstvu. Pa seveda družina, tudi za to bo enkrat čas. Ampak zaenkrat moj fokus ostaja trdno na kolesarstvu.

Sorodni članki