Otroška soba, jedilnica, spalnica in dnevna soba v enem. Prizorišče doživetij, ki ostanejo v spominu za vedno. Na malih in velikih poteh, v vročem soncu in v objemu zime: naš (mali) avto!

Vsakodnevni prevozi v vrtec, šolo, službo, razvažanje otrok na dejavnosti … so lahko zelo stresno početje – in zato tudi zelo nevarno. Voznik skuša prehiteti čas, hkrati je z mislimi še pri delu in med vožnjo piše sporočila ali telefonira. Inštruktor varne vožnje v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem Manuel Pungertnik zato pri takšnih vožnjah svetuje:

1. Misli osredotočite na vožnjo, ki jo morate opraviti. Pri tem pozabite na obveznosti, ki vas čakajo, saj se jim v dani situaciji ne morete posvetiti. Na prvo mesto postavite vožnjo, ki je kratka, vendar enako pomembna kot vsaka druga. Varno do cilja!
2. Opazujte. Ker gre za rutinske vožnje, le-te velikokrat opravimo podzavestno, z mislimi drugje. Promet je živa materija, ki se vsako sekundo spreminja. Te spremembe morate kot voznik opaziti ter se nanje pravočasno in pravilno odzvati!
3. Čas je denar, pravi star pregovor. Vendar je na cilj treba priti varno. Zato časa ne poskušajte pridobiti v vozilu. Če ste pozni, ste ga že izgubili in je lovljenje sekund med vožnjo nevarno.
4. Vsekakor morate poskrbeti, da so vaši otroci pred vsakdanjimi vožnjami pravilno nameščeni v otroških sedežih in ustrezno pripeti. Seveda morate biti varno pripeti tudi sami.

»Daljše vožnje so največkrat povezane z dopusti ali drugimi prijetnejšimi obveznostmi. Torej se moramo na takšno pot tudi ustrezno pripraviti. Vsekakor so gneče in zastoji problematični, zato moramo pot primerno planirati in seveda časovno opredeliti. Še pred odhodom se je priporočljivo seznaniti s stanjem na cestah, in če je le mogoče, pot načrtovati v obdobju manjše gostote prometa in poleti tudi manjše vročine,« svetuje inštruktor varne vožnje v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem Manuel Pungertnik.

»Že pri planiranju upoštevajmo postanke, ki jih bomo naredili. Ti naj bodo večkratni in kratki. Ob gneči in zastojih je primerno, da smo nanje pripravljeni tudi z zadostno količino tekočine in hrane. Raziskava znanstvenikov londonske univerze Loughborough je pokazala, da lahko vožnjo pod vplivom blage dehidracije primerjamo s tisto pod vplivom alkohola. Raziskava nakazuje, da bi morala biti skrb za zadostno pitje vode naloga vsakega odgovornega voznika. Nekateri vozniki se pitju med potjo nalašč izognejo, da bi se s tem izognili nepotrebnim postankom in iskanju toaletnih prostorov, a to ni najboljša zamisel, saj potrebujemo tako vodo kot postanke in počitek.«

Pungertnik dodaja: »Na pot se odpravimo spočiti. Zaspanost za volanom je vzrok približno 20 odstotkov prometnih nesreč na cestah v Evropi in od 10 do 30 odstotkov prometnih nesreč v ZDA. Če smo med vožnjo zaspani ali če so oči razdražene in utrujene, pogled pa postaja zamegljen, so to pomembni razlogi za postanek. Bolje je prispeti na cilj nekaj minut pozneje, a varno. Ne pozabimo na zalogo goriva ter na brezhibnost zračenja in hlajenja avtomobila. V primeru zastoja ne pozabimo na pravilno razvrščanje, ki bo omogočilo morebitno posredovanje intervencijskih vozil.«

Alkohol seveda odpade. »Alkohol in prepovedane droge že v manjših količinah pomembno zmanjšujejo posameznikove sposobnosti varne udeležbe v prometu. Zato naj bodo vozniki dovolj odgovorni, da vozijo le v ustreznem psihofizičnem stanju.« Hitrost vožnje naj bo prilagojena omejitvam, vozniškemu znanju in izkušnjam, gostoti prometa, vremenskim razmeram, stanju vozila ter stanju in preglednosti cest. »Uporaba varnostnih pasov na vseh sedežih velja za voznika in vse potnike v vozilu. Otroci naj bodo v ustreznih otroških sedežih pripeti pravilno.«

Pred tridesetimi leti je bilo vse drugače. Bili so majhni, okorni avtomobili. Klimatska naprava je bila iluzija in prostoru med sedeži ali v prtljažniku skoraj nismo mogli reči prostor. Na počitnice smo potovali v majhni štirikolesni škatlici, iz katere se je nemalokrat tudi kaj pokadilo in smo morali otroci bežati v nekaj metrov oddaljeni jarek. Kaj vse je bilo takrat natovorjeno v takem vozilu, si danes ne moremo predstavljati niti mi, kaj šele naši otroci.

Tu so bili osebna prtljaga za vso družino, hrana za deset dni (od vreče krompirja, petih škatel riža in testenin, vloženih kumaric pa vse do sveže zelenjave, ki jo je mama tik pred odhodom trgala z vrta) in takrat obvezni pripomočki za počitniško življenje: majhen šotor, napihljiv bazenček, viseča mreža, zložljiv ležalnik, napihljiva blazina, očetov surf (ta je bil privezan na streho in je avto podaljšal za najmanj tri metre), vreča igrač in knjig … Varnosti raje ne bi omenjala.

Običajno je takšno pot na morje spremljala nervoza staršev. Mamo je ves čas skrbelo, da nismo česa pozabili, očetu so potne srage tekle po licu in je, če si ga kaj vprašal, bolj zagodrnjal kot jasno odgovoril. Mene ni skrbelo nič, razen tega, da bom prespala dva zame še danes vrhunska trenutka. Prvega, ko smo končno le uzrli morje, in drugega, ko je bil čas za malico. Mama je pripravila »pohano« piško, zraven pa smo hrustali belo žemljico in pili pingo sok. Malica par excellence.

Oh, kaj vse smo počeli, medtem ko smo stali v dolgi koloni na Črnem Kalu! Igric v avtu je bilo, kolikor nam je dopuščala domišljija. Največkrat sva se z bratom igrala, kdo bo koga … po nosu. Ko

sem se naveličala neprestanih zmag, smo vsi skupaj začeli miselne igre, ki jih je narekoval oče, matematik po duši:

• Koliko avtov pred nami lahko prešteješ?  (Saj se sploh ne vidi daleč.)
• Koliko avtov nas je prehitelo?  (»Oči, daj še ti prehiti enega!« No, saj oče bi, a avto ni.)
• Koliko avtov s tujo registracijo vidiš? (Eh, bom raje poslušala na novo posneto kaseto po rdečem walkmanu.)
• Koliko je 6 x 7, 8 x 5, 9 x 4? (Ah, poštevanka v nedogled.)

Potem je učiteljsko palico prevzela mama slovenistka:

• Katera beseda se začne na črko A? (In tako vse do Ž!)
• Začnemo z eno besedo in nadaljujemo z novo besedo na zadnjo črko prve. (No, za to igrico sva bila z bratom že malo starejša.)

Spomini so lepi, čeprav je bilo za starše po vsej verjetnosti precej stresno. A otroci smo se vedno imeli lepo, in še preden je bilo počitnic konec, smo že čakali naslednje.

Danes je pot, če pozabimo večne dolge kolone in zastoje na cestah proti obali in ob njej, povsem drugačna kot nekoč. Prostora v prijetno ohlajenem avtomobilu zlepa ne zmanjka. Sedeži so udobni, funkcionalni in tako fleksibilni, da iz avtomobila kaj hitro nastane potovalna dnevna soba. In vse te sodobne multimedijske rešitve, ki omogočajo večurno zabavo, so vsaj malo (če že ne ogromno) spremenile način preživljanja časa tudi med vožnjo.

Danes starši otroke pred odhodom opozorijo, če so napolnili baterije in vzeli polnilnike. Potem ko se privežejo z varnostnimi pasovi (v starih časih so bili pasovi pritrjeni le pri vozniku in sovozniku, vendar je bila njihova uporaba prej redkost kot nekaj običajnega), pa je s tablico v roki otroško preživljanje časa v avtu lahko povsem preprosto in tiho. No, saj dojenčki še vedno jokajo, da ne boste mislili, da se tudi čisto majhni škrati spreminjajo in med potjo analizirajo Pujso Pepo.

Na začetku poti, ki je hkrati tudi pravo multimedijsko potovanje, danes nekajletni otrok premleva različne možnosti:

• Le kateri film bom gledal tokrat, Harryja Potterja ali Igro prestolov? (Sreča na vrvici ga pač ne zanima.)
• Naj film gledam na tablici (imam vendar mizico zanjo) ali kar na TV-zaslonu, na katerem predvajam film s pomočjo USB-vmesnika, ki je zadaj pri meni? (Tega še mama ne zna narediti.)
• Če mi očka posodi svoj pametni telefon, lahko kar od zadaj upravljam glasbo v avtu ali jadram po spletu! Hm, ali bi raje spreminjal klimo? (Brez veze, očka tega ne posoja!)

Če starša prisegata na klasično igralno vzgojo, če temu sploh lahko tako rečemo, in se lotita igralnega načrta iz lastnega otroštva, to v dobi digitalizacije zahteva malce več truda in predigre.

Od vas samih je odvisno, kako boste – ne glede na vrhunski avtomobil, njegove rešitve in najnovejše multimedijske dosežke – preživeli čas v avtu in tudi zunaj njega. Starši, ne pozabite: počitnice so najlepša stvar, ki se zgodi našim najmlajšim, zato jih učite razmišljati z domišljijo in jim omogočite čim širšo igralno svobodo.

[/nano_tab]