{{alert.message}}
  • 30. 1. 2019
  • simplyClever
  • Reli

Posadka Jan Kopecký/Pavel Dresler je v letu 2018 osvojila naslov svetovnega prvaka WRC2. Spoznajte njuno izjemno vozilo, Fabio R5, ki bo kmalu deležna resne prenove, predvsem pa vam tokrat predstavljamo njuno adrenalinsko zgodbo skozi nekoliko drugačen zorni kot: s sovozniškega sedeža.

Preberite članek

Legendi: Blahna in Kopecky

  • 20. 1. 2017
  • simplyClever
  • Reli

Vaclav in Jan. Povezuje ju ljubezen do dirkanja. Jan danes vozi podobno uglašen stroj, kot ga je Vaclav nekoč. Skupni so jima je želja po uspehu, neskončen apetit po zmagovanju in nepotešljiva nuja, da tekmece vedno pustita v prahu, ki ga s tal dvigneta njuna dirkalnika. Oba sta na videz povsem mirna in vedno tudi točna. Vendarle pa ju nekaj tudi loči: med njunima aktivnima dirkaškima karierama je kar 40 let!

Preberite si intervju z obema legendama in si oglejte video poskusa intervjuja med vožnjo!

Vaclav Blahna

preprosto ne more živeti brez vonja po bencinu. Dirkati je začel že pri 15 letih, in sicer najprej z motorjem Pioneer. Pri 17 letih je presedlal na močnejši motor, končno pa se je za vetrobransko steklo in volan presedel tri leta kasneje. Spominja se, da je bilo njegovo prvo vozilo ŠKODA 1000.

Da bo postal dirkač, je bilo hitro jasno. In ko so v avtomobilističnem dirkanju sledili prvi uspehi, ga od relija ni moglo odvrniti nič več. Več je bilo uspehov, bolj je hotel biti še boljši. Vaclav je bil izjemen voznik tudi zaradi njegovega poznavanja drobovja avtomobila. Čeprav sodobni vozniki relija morda znajo svoj dirkalnik tudi popraviti, tega v praksi ne počnejo, saj to pogosto preprosto ni možno. Vaclav pa je počel prav to – če se je kaj pokvarilo, je pač popravil.
»Poleg poznavanja mehanskih sestavnih delov avtomobila sem kasneje sodeloval tudi pri razvoju dirkalnikov, ki sem jih vozil. Stalno smo »šarili« po njih in tekmeci so nam kar zavidali našo zvitost – dejali so, da imamo vedno še dodatnega asa v rokavu,« se Vaclav spominja obdobja, ko je še aktivno dirkal. Še danes je pri njegovi vožnji možno občutiti poseben odnos, ki ga je imel z vozili. Vedno jih je vozil tako, da so skupaj z njim zdržali do cilja. »Moje sočutje z avtomobilom mi je pomagalo do zmag,« pravi iskreno.
Med sodobnim dirkanjem in dirkanjem v preteklosti opaža kar nekaj razlik. Zdi se mu, da je bilo v času, ko je bil sam še aktiven reli voznik, veliko več možnosti za treninge vožnje. Opozarja tudi na veliko krajše proge sodobnega relija in na razliko med voznimi sposobnostmi sodobnih avtomobilov in značilnostmi materialov, iz katerih so narejeni. »Današnji avtomobili se sploh ne morejo primerjati s tistimi iz preteklosti. Težavnost proge sploh ni več tako pomemben dejavnik pri vožnji, saj lahko avtomobili, narejeni iz novih, dejansko neuničljivih materialov, prestanejo sile vožnje in nepravilnosti na vozišču. Zato si lahko vozniki drznejo narediti praktično vse, kar so si zamislili. Vzmetenje je drugačno, gume so drugačne, vse je drugače, kot je bilo.«

Če bi lahko izbral, kaj bi s sodobnih avtomobilov namestil na svoj takratni dirkalnik, bi zagotovo izbral podvozje, pravi. »Ko danes reli avtomobili zapeljejo prek klančine, sploh več ne skočijo. Kot prilepljeni se držijo tal. Pri starih dirkalnikih pa si se moral močno potruditi, da si po takšnem skoku sploh še ostal na cesti.« Občuduje tudi sodoben način ugotavljanja napak na vozilih in ceni možnost, da se na vozilu že preventivno zamenjujejo komponente, ki bi lahko predstavljale težavo.
Vaclav malce zbadljivo dodaja, da ga pri sodobnem reliju vendarle nekaj skrbi: »Na progah bi rad videl malce več talenta,« pravi. »Če zanemarimo nekaj izjem, talenta v reliju resnično primanjkuje. V primerjavi s preteklostjo je namreč danes drugače tudi to, da se lahko s svojimi hobiji ukvarjajo predvsem tisti, ki si to lahko privoščijo.«
»Honza se izjemno trudi za svoj uspeh in veliko trenira,« pravi Vaclav o Janu Kopeckyju. Pozitivno gleda tudi na to, kako si je Kopecky razdelil dele dneva za treninge in druge aktivnosti, da je lahko vedno v izjemni formi.

Jan Kopecky

že od malega raziskuje svet dirkanja. Njegov dedek je tekmoval z motorji in gokarti, njegov oče pa je eden najboljših češkoslovaških dirkačev vseh časov. A Jana najprej ni zares vleklo v dirkanje, niti ga v to nista silila starša, za kar jima je še vedno hvaležen. Nato pa ga je pri enajstih letih dirkanje povsem prevzelo. Kar je sledilo, je bila uresničitev njegovih sanj.
Jan zase pravi, da je dokaj tekmovalen, a zna vedno tudi dobro oceniti svoje sposobnosti. To je denimo vidno pri njegovem udejstvovanju pri drugih športih, pravi. Zaveda se svojih omejitev in tega, da zmaga ni mogoča brez resnega treninga. Dodajmo, da se je z Janom prijetno družiti tudi zato, ker ne živi samo za dirkanje. Ceni vse, kar mu prinaša življenje, in občuduje vse lepote sveta izven dirkanja. Skratka, ljubi svoj poklic, ni pa z njim čisto obseden.
Z Vaclavom sta se prvič srečala, ko je Jan testiral avtomobile pri reli ekipi ŠKODA Motorsport. Tako kot vsak dober voznik je svojega starejšega kolega pobaral za nasvet, kako si nekdo pribori mesto med najboljšimi na svetu. Vaclavovo kariero je sicer, vse dokler si nista ob 40-letnici Vaclavove zmage na reliju Monte Carlo končno delila tudi avto, lahko spremljal le od daleč – ko se je učil o zgodovini relija.

»Bil je zelo umirjen,« se spominja z nasmeškom. Pri njem pa ceni tudi to, da je, ko je še dirkal, sicer izjemno pazil na dirkalnik, a je zadeve, za katere so bili zadolženi člani njegove ekipe, prepustil izključno njim. »Zelo je moral zaupati preostalim v ekipi, če ni čutil potrebe, da bi imel vse pod nadzorom,« pojasnjuje Jan, zakaj se mu to zdi zanimivo.
Jan sicer izjemno spoštuje obdobje, kot je Vaclav vozil po reli progah, prav zaljubljen pa je v starodobno ŠKODO 130 RS: »V to vozilo se takoj zaljubiš. In če nam je všeč danes, kako je morala biti ljudem všeč v preteklosti! Ta avto preprosto ni izgubil svoje privlačnosti. Ko je bil izdelan, so bili drugačni časi, ni se tako hitelo kot danes. Delali so na vzdržljivosti avtomobila.«

Preberite si zanimiv oseben intervju z Janom Kopeckyim!

Jan sicer izjemno spoštuje obdobje, kot je Vaclav vozil po reli progah, prav zaljubljen pa je v starodobno ŠKODO 130 RS, avtomobil, ki ga je na reliju Monte Carlo v letu 1977 vozil Vaclav Blahna: »V to vozilo se takoj zaljubiš. In če je nam všeč danes, kako je moralo biti ljudem všeč v preteklosti, ko je bilo novo! Ta avto preprosto ni izgubil svoje privlačnosti. Ko je bil izdelan, so bili drugačni časi, ni se tako hitelo kot danes. Delali so na vzdržljivosti avtomobila.«

Seveda, primerjati ŠKODO 130 RS z današnjimi avti je nemogoče: »Sodobni avtomobili so povsem drugačni. Narejeni so iz drugih materialov, trpežnejši so. Spremenila pa se je tudi skrb za vozila. Avtomobili imajo več tipal (senzorjev), ki nadzirajo različne dele avtomobila in te opozorijo, če je kaj narobe – kot bi bilo vozilo na intenzivni negi,« se pošali Jan. Po njegovem mnenju je bila sicer v preteklosti skrb za vozila še bolj temeljita, kot je danes. »Vozniki so morali biti vedno previdni pri vožnji, nadvse premišljeno pa je moralo biti tudi izbiranje delov in materialov vozila.«
Za Janom Kopeckyjem je izjemno uspešno leto. Pred njim pa ni le reli Monte Carlo, ampak še cela sezona 2017. S sopilotom Pavlom Dreslerjem lahko še veliko pokažeta, pravi. A se vendarle zaveda tudi, da se konkurenčne ekipe zagotovo pripravljajo nanju. »Mislim, da jim greva že malce na živce,« dodaja porogljivo.

Koledar sezone 2017 najdete tukaj!

Sorodni članki