Raziščite ŠKODA svet

Avto za vse potrebe
ŠKODA OCTAVIA

Najbolj priljubljen model ŠKODA je na voljo v več kot 80 kombinacijah oblike, opreme, motorjev in pogonskega goriva.

Spoznajte jo
{{alert.message}}
  • 30. 11. 2018
  • simplyClever
  • Tehnologija

ELEKTRIČNA PRIHODNOST TUKAJ IN ZDAJ.

Preberite članek

  • 10. 8. 2018
  • simplyClever
  • Kolesarjenje
  • Rekreacija
  • ŠKODA

Pridružite se naši kolesarski ekipi, ki je posebej za vas prevozila maratonsko traso Bled bike festivala. Potili smo se, da lahko vi v miru berete – ali pa se pripravite na tekmovanje. Letošnjo izvedbo festivala ste žal zamudili, zato pa je časa za pripravo na prihodnji maraton konec avgusta 2019 več kot dovolj!

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin / Foto: Tit Košir

Nič hudega sluteč sva se s fotografom tistega jesensko sivega julijskega jutra znašla v veslaškem centru Zaka na Bledu skupaj z Majo, glavno organizatorko blejskega kolesarskega festivala, njeno prijateljico Ireno, profesorico angleščine, in z Boštjanom, ki je tehnični direktor festivala. Prevozili naj bi krajšo maratonsko, 63,2 kilometra dolgo traso s 1.885 metri višinske razlike. Mimogrede, »višinci« so v kolesarskem svetu pomembnejši od kilometrov.

Gremo po obljubljene razglede!

Če bi takrat vedel, kaj me čaka, bi … ostal v veslaškem centru in naročil še eno kremšnito. No, morda vsaj nikoli ne bi kolesaril v tako strm hrib, na primer. Boštjan je kolesar bolj mojega kalibra, in če se ne motim, bi tudi raje videl, da bi naročili še eno »blejsko kremno rezino« skupaj s hmeljevim sokom in potem morda malo skočili v jezero, kot da se znojimo po pokljuški gmajni. A Maja je »bajkerica« že vrsto let, Irena pa že na prvi pogled prava veverica na kolesu, in ko je rekla, da vidi edini smisel kolesarjenja v tem, da poganja v hrib, sem vedel, koliko je ura.

Če bi takrat vedel, kaj me čaka, bi … ostal v veslaškem centru in naročil še eno kremšnito.

Maraton gre iz Zake ob jezeru v Podhom, proti Vintgarju in potem, ko zmanjka asfalta, se pustolovščina začne stopnjevati v prvi klanec proti Mežakli. Široka gozdna makadamska pot kolesarju dobro pospeši srčni utrip. Tiho sem trpel in čakal na prvi pobeg veveričke na kolesu, a se ta k sreči ni zgodil, in to zaradi Majine grožnje, ki mi je nekako ni uspelo najbolje razumeti. Ja, tako kmalu so mi ušesa odpovedala poslušnost, moj vid pa se je tudi že meglil. In ravno ko sem se sprijaznil, da se vzpetina še zlepa ne bo končala, smo z gozdne ceste zavili levo, kam drugam kot spet v gozd. Nekje na višini 900 metrov nad morjem nas je Boštjan opozoril, da smo bukov gozd zamenjali s smrekovim. A nismo se ustavljali, nasprotno, začeli smo padati – in to dobesedno – v dolino Radovne. Gozdna pot se je namreč prevesila v dolg vratolomen spust vse do lani asfaltirane doline.

Spust sem preživel, kar je pomenilo, da sem lahko za nagrado prvič naredil nekaj požirkov iz bidona.


Pridružite se nam prihodnje leto na Blejskem kolesarskem festivalu tudi vi! Več o prireditvi izveste tukaj!


Spust sem preživel, kar je pomenilo, da sem lahko za nagrado prvič naredil nekaj požirkov iz bidona. Kratek asfaltni odsek je deloval sila blagodejno, in ravno ko sem prišel do sape in začel hvaliti Majine spustaške sposobnosti, smo v Krnici zavili med hiše, nadaljevali mimo zadnje hiše v vasi in čez njeno dvorišče, cesta pa se je v trenutku postavila pokonci. Ne pretiravam.

S tema dvema besedama je Maja opisala traso. »Na poti se pred nami razprostirajo podobe raja,« je rekla. Podobe raja? Že že, res je lepo, res pa je tudi, da bi mi srce skoraj raztrgalo majico in skočilo iz prsi. In potem napis: naravni spomenik Pokljuška soteska. Ko človek s tako močno povišanim utripom prebere, da je v bližini spomenika, pomisli na tistega, ki ga prej ali slej dobi nad glavo. No, v Pokljuško sotesko se ne da s kolesom, zato je Boštjan traso zavil mimo nje in potem …

Ne, ne bom več tarnal, kolesarji pač radi trpimo. Zato bom nehal stresati slabo voljo in se posvetil pedalom, balanci, Ireninemu hrbtu, Majinemu govorjenju in Boštjanovemu znojenju, predvsem pa svojemu bidonu, natančneje hrepenenju po njem. Naša ekipica je namreč »štanfala« v strmino proti Stari Pokljuki, na taki strmini pa človek še po bidonu ne more seči. Seveda tudi ni šlo stalno na sedežu, zato smo skoraj skupinsko razjahali kolesa in si privoščili krajši pohod. Ko sem napisal »skoraj«, ste verjetno uganili, da je naša veverica Irena ostala poslednja na sedežu. Ženska ima pač plezalne predispozicije, ki jih prav rada demonstrira kolesarskim kolegom. To je sicer najtežji del trase Bled Maratona in nič ni narobe, če tu kak meter prepešačite s kolesom ob strani. Temu se reče, da ga vlečete za ušesa do primerne naklonine, kjer spet lahko skočite na sedež in pedalirate naprej.

Podobe raja

Ne, ne bom več tarnal, kolesarji pač radi trpimo.

Ker sem vam obljubil, zdaj ne bom tarnal, bom pa napisal, da sem dokončno izgubil vidni stik z Ireninim hrbtom, da nisem več slišal Majinega pripovedovanja o podobah raja, da pa je Boštjan rad tiho in je z njim dihati v tak klanec prav melodično. In potem je prišla točka, ko je bilo treba na sedež, a meni to ni uspelo. Sicer sem opazil pravo korenino, ki bi mi lahko služila za odriv z levo nogo, a se je ta korenina pod mojimi kilogrami vdala, jaz pa sem tako nerodno zgrešil kolo, da imam za spomin zdaj močno popraskan hrbet, podplutbo pod pazduho in strgano kolesarsko majico. Ja, prišlo je do neljubega dogodka, kot bi se temu lepo reklo, in to peš!

Nekje med smrekami smo zavili desno, po krasni gozdni poti nadaljevali po ravnem in celo skozi drevored!

Ne le da me je bilo prav pošteno sram pred prekaljeno ekipo, tudi kar precej me je stisnilo pod rebri in za trenutek sem že pomislil na rešilca, glede na koordinate sicer bolj tistega helikopterskega. Kolegi so me previdno vprašali, če lahko diham, in ko sem prikimal, sem zraven kar precej stisnil zobe. Nisem pokazal predaje. »Tastar’, poberi se, saj si stara MTB-feltna; ne jamraj, ker je pot še dolga, in ne meči se kot golman čez vsako korenino!« Irena se je iz veverice prelevila v pokljuško lisico.

Stara Pokljuka ima eno hišo, več jih nisem videl, verjetno zaradi bolečin. Nekje med smrekami smo zavili desno, po krasni gozdni poti nadaljevali po ravnem in celo skozi drevored! Smešno je pisati o drevoredu, če kolesariš po pokljuški gmajni, a ta drevored prav res obstaja in je na koncu druge najlepše planote na vsej trasi, ki pa nima bolj slikovitega imena kot – pašnik. Ta drevored brez imena pozna vsak pošten gorski kolesar, jaz pa sem bil tam prvič. In vrnil se bom zadnjo nedeljo v avgustu.

Mimo pastirice ne gre

Pred nami se je razprla planina Javorniki in z njo zame najlepši del trase. Uradna trasa gre sicer mimo pastirice, ki tam prodaja slastne ajdove žgance s kislim mlekom, a ko sem slišal, da so tam žganci, me noben smerokaz ni mogel več prepričati, da ne bi po hitrem postopku zavil s poti in povabil ekipe na okrepčilo.

Pred nami se je razprla planina Javorniki in z njo zame najlepši del trase

Pričakovali smo mirno malico, a smo se zmotili. Že čez nekaj trenutkov so nam avstrijski gorski kolesarji iz Linza skoraj zasedli edino prosto klop! Vmes je prijazen mlad kolesar hotel Irenino telefonsko številko, ker se je »zaljubil v njeno kolo«. Stare avstrijske osvajalske zvijače pač. »Da jim hodijo ženske po glavi tu, med tako čudovitimi smrekami,« sem dejal Boštjanu. Odgovor je imel pripravljen: »So pač še premladi. Takim adrenalin še ne preplavi testosterona.«

Tam so nas v zasedi čakale krave, Maja pa nam je hitela razlagati, da je kravji zvonec simbol Bled Bike Festivala.

Po malici smo odkolesarili do Mrzlega Studenca in naprej do Gorjuš po asfaltu pa zopet med smreke.Tam so nas v zasedi čakale krave, Maja pa nam je hitela razlagati, da je kravji zvonec simbol Bled Bike Festivala. Verjetno so vse tiste krave tam pozirale po Majinem naročilu, sem si mislil, medtem ko je Boštjan z vsemi delil, kako mu po vseh tistih skalah dobro dene nekaj kilometrov asfalta. Čisto prav je imel. A ni trajalo dolgo, ko je šlo spet po makadamu najprej navzgor in potem dolgo navzdol do Slamnikov. Za moj okus tretji najlepši delček trase.

Kot spodobni turisti smo poslikali vse razglede in poglede. Ja, zato je ta trasa tako opevana.

Vmes smo se nekajkrat ustavili, da nam je Maja pokazala, od kod vse se vidi Blejsko jezero z otočkom in cerkvico. Moral sem prikimati tem podobam raja. Kot spodobni turisti smo poslikali vse razglede in poglede. Ja, zato je ta trasa tako opevana. Maja, Boštjan in njuna ekipa so izbrali zares čudovite poti. Bled Maraton, krajša tekmovalna različica s »samo« dobrimi 1.800 metri višinske razlike, se konča točno nad kampom v Zaki. Ob jezeru smo odkolesarili nazaj v regatni center.

Namočimo noge!

Ko si enkrat nazaj v cilju, si izmučen do konca, vendar poln zadovoljstva in prijetnih občutkov, ki ti s pomočjo adrenalina kar brizgajo izpod čelade. Kakšni morajo biti šele občutki, ko prideš na cilj po prevoženem 104,4 kilometra dolgem maratonu Epic?! A za kaj takega moraš biti že res odličen gorski kolesar.

Kakšni morajo biti šele občutki, ko prideš na cilj po prevoženem 104,4 kilometra dolgem maratonu Epic?!

Mi štirje smo namočili utrujene noge v jezero. Najprej smo tiho zbirali vsak svoje vtise (in moči), potem pa je kar iznenada beseda stekla in v obnovi dneva do potankosti nismo izpustili tako rekoč nič. Na Bledu bi lahko ostali do jutra, vendar smo si obljubili, da bomo ta del pustili za zadnji konec tedna v avgustu.

Oglejte si, kako smo se imeli lansko leto!

Kam pa z družino?

Kolesa na streho, družino v avto – in gremo na družinsko kolesarjenje po Bledu in okolici, kjer so zgradili nekaj kolesarskih stez, kar omogoča tudi to, da se vsaj deloma izognemo prometu.

1. Soteska Vintgar
Od jezera do soteske je sicer nekaj kilometrov navzgor, a je potem obisk Vintgarja nekaj nepozabnega. S kolesi se tam ne smemo voziti, zato jih pustimo pri vhodu in si peš ogledamo ta gorenjski biser.
Težavnostna stopnja za družinski izlet: 4/5

2. Pokljuška soteska
Leži nad dolino reke radovne in je od vasi krnica oddaljena komaj en kilometer, od bleda pa sedem kilometrov. S kolesom se lahko pripeljete do njenega vhoda nad krnico. Soteska je dolga dva kilometra in v najslikovitejšem delu globoka štirideset metrov. V apnenčasto kamnino jo je vrezala iz pokljuških ledenikov odtekajoča voda, katere ostanek je današnji potok ribščica, pritok radovne.
Težavnostna stopnja za družinski izlet: 4/5

3. . Blejski krog
Bled ni samo bled, pravimo kolesarji. Če prekolesarite obrobne vasi, ki so vse povezane z asfaltnimi cestami, kot so zgornje in spodnje gorje, podhom, zasip, koritno, bodešče, ribno in selo pri bledu, prekolesarite čudovit krog, ki je primeren tudi za družine. Vse, kar potrebujete, je zemljevid kolesarskih poti, ki ga dobite v zavodu za pospeševanje turizma bled.
Težavnostna stopnja za družinski izlet: 3/5

4. Po Pokljuki
Če avto pustite pri šport hotelu na pokljuki, lahko tam začnete kolesarsko turo čez goreljek mimo zajamnikov, kjer se morate obvezno ustaviti, kajti najbrž gre za najlepšo planšarsko vasico v sloveniji. Pot nadaljujete čez uskovnico in naprej na rudno polje ter nazaj do izhodišča. Prekolesarili boste okoli 25 najlepših gorskokolesarskih kilometrov, ki so primerni tudi za družine.
Težavnostna stopnja za družinski izlet: 4/5

5. Do Vrbe
Zakaj ne bi kdaj obiskali prešernove hiše, tudi ko ni kulturni praznik? Čaka vas čudovito kolesarjenje z bleda proti šobcu in naprej do lesc, kjer zavijete v smer žirovnice oziroma vrbe. Del poti pelje celo po kolesarski stezi, od lesc proti vrbi pa tudi ni več zgoščenega prometa.
Težavnostna stopnja za družinski izlet: 3/5