{{alert.message}}
  • 9. 8. 2019
  • simplyClever
  • Kolesarjenje

La Vuelta a España, na kratko Vuelta, je prava »klancarska« predstava z dvema vožnjama na čas in s kar osmimi cilji na vrhu klancev. Preberite si, zakaj velja za najtežji Grand Tour, kaj čaka kolesarje na skoraj 3300 kilometrov dolgi dirki, kdo vse so favoriti, vabimo pa vas tudi k branju pogovora z Andrejem Hauptmanom, selektorjem slovenske kolesarske reprezentance, ki bo na Vuelti v vlogi športnega diretorja ekipe UAE.

Preberite članek

NA ŠTOP

  • 1. 8. 2019
  • simplyClever
  • Nasveti
  • Potovanje
  • Prosti čas

Avtoštop opevajo priljubljene pesmi in nepozabni filmi, posvečeni so mu odlični romani. Čas digitalizacije, deljenja prevozov in drugačnega doživljanja mobilnosti je temu dinozavrskemu načinu potovanja odvzel množičnost, ne pa moči. Današnji štoparji so nepopustljivi globalni popotniki.

Avtoštop v digitalni dobi

Na fasadi velike stavbe na začetku Tržaške ceste, kjer iz središča Ljubljane zavijete proti morju, ni mogoče spregledati poslikave, ki jo je konec lanskega leta ustvaril postojnski slikar Leon Zuodar in upodablja rumeno figuro z roko, ki se kot siva kača vije v osmicah, obkroži planet in se konča z dvignjenim palcem, simbolom avtoštopa. O tem početju so prepevali Jim Morrison z Doorsi, Jonni Mitchell in Neil Young, Ramones, Pearl Jam in Green Day, pa tudi blagozvočni Coldplay. Večen spomenik tej svobodnjaški obliki potovanja so romani Na cesti Jacka Kerouaca, Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta in Štoparski vodnik po Galaksiji Douglasa Adamsa. Svojih mladostnih štoparskih izkušenj se je pred študenti Univerze Stanford rad spominjal Steve Jobs, veliki ustanovitelj Appla. Poveličevanje avtoštoparske svobode je poskrbelo tudi za nekaj izjemnih filmov: Poštar vedno zvoni dvakrat, Goli v sedlu, tudi srhljivi Teksaški pokol z motorko. Enega od zanimivih filmov s štoparsko tematiko, V divjino, je posnel Sean Penn po literarni predlogi Jona Krakauerja, ki je napisal biografsko zgodbo o idealističnem sanjaču Christopherju McCandlessu in njegovem usodnem avtoštopu na Aljasko. Ste tudi vi med tistimi, ki so vsaj enkrat občutili vznemirjenje, ko ne veš, kam točno te bo pripeljala cesta?

“LJUDJE NE RAZUMEJO, ZAKAJ BI NEKDO IZGUBLJAL ČAS S ČAKANJEM OB CESTI. A ČAR JE PRAV V TEM.” Gea Gračnar, preko 300 avtoštopov

V digitalni eri, času spletnih platform in deljenja prevozov avtoštop postaja vse redkejša izbira. A z manjšim številom štoparjev, boljšo cestno infrastrukturo in spletom, tudi kot možnostjo izmenjave informacij, avtoštop tudi pridobiva. Na internetu lažje slediš spremembam na poti, prebiraš zapise drugih avtoštoparjev, najdeš zanesljivo vremensko napoved. Vse to je za štoparja presneto pomembno, še posebej, če ne štopa iz nuje – in vsak danes pravi, da tega ne počne iz nuje –, ampak potovanje z avtoštopom jemlje za samosvoj način življenja. Takšen je Miran Ipavec, prvak slovenskega štopanja. »Avtoštoparji zmotno veljajo za potnike brez denarja,« pravi 58-letni ekonomist, med letoma 2002 in 2006 tudi župan Kanala ob Soči. Avtoštoparjevi cilji so sama pot, cesta, družba, sorodne duše v daljavah. Ipavec je v svojih popotnih čevljih v 35 letih nabral 440.200 preštopanih kilometrov, 11 krogov okoli sveta, ki jih je delil z več kot 9500 vozniki. Od 47 evropskih držav mu jih je manjkalo le še šest. »Osvojil jih bom letos,« je sklenil in aprila preštopal 42 držav v 20 dneh in 17 urah. »Namerno sem šel malo bolj počasi, ker bom o tem potovanju napisal knjigo,« nam je povedal v začetku junija, ko smo ga ujeli prav na začetku štopa do Moskve.

Moški štopa

V zadnjih letih je Ipavec pridelal dva »svetovna rekorda«: v desetih dneh je preštopal 31 držav, v enem dnevu pa jih je preštopal deset. Obisk 31 držav je bil dolg 7450 kilometrov, zamenjal je 88 vozil. Začel je v Helsinkih, se prebil čez Baltik in skozi vzhodne države do Grčije, tam pa zavil čez Balkan, švignil do Belgije in potem proti severu do Malmöja na Švedskem.

Deset držav v enem dnevu je obdelal lansko pomlad: Srbijo, Hrvaško, BiH, Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Madžarsko, Slovaško in Češko. 1350 kilometrov z 19 vozili v enem dnevu, neizkoriščene mu je ostalo še tri četrt ure.

Prvaki so vzhodnjaki

Kanalec ima hudo mednarodno konkurenco. Aleksej Vorov, predsednik Avtoštoparske lige iz Sankt Peterburga, štopa že 42 let. Kot neuradni absolutni rekorder je že pred dvema letoma dosegel dva milijona preštopanih kilometrov. Oktobra 2014 je v 500 urah preštopal 20.000 kilometrov okoli sveta: iz Sankt Peterburga do Vladivostoka, od Seattla do Bostona in od Madrida do Sankt Peterburga.

“MOGOČE RAZMIŠLJAM KOT STARA DEVICA, AMPAK PREJ ALI SLEJ BO NEKDO PRIPELJAL MIMO IN TI USTAVIL.” Miran Ipavec, prek 440 tisoč preštopanih kilometrov

Čehu Pavlu Trčali je uspelo preštopati najdaljšo razdaljo v 24 urah, v petih vožnjah iz Miamija do Chicaga, magičnih 2777 kilometrov. Poleti 2005 je Trčala osvojil vrh Mount Everesta, potem pa še štopal iz baznega tabora pod goro (na 5400 metrih nadmorske višine) do nepalske prestolnice Katmandu. Ko se je še štopalo, v resnici in na filmu Po Ipavčevem prepričanju so štoparskim potovanjem najbolj odvzeli zagon študentske subvencije za javni prevoz in »carpooling«, dogovorni skupni prevozi v zameno za manjši denarni prispevek. Tako so zlati časi štopanja minili. Nekoč pač ni bilo mobilnih telefonov in interneta. Bil je čas cvetja in ljubezni.

Ženska štopa

Fotograf Bojan Brecelj je pogosto štopal do Indije. Začel je pred ljubljanskimi Križankami, mimo katerih so hrumeli tovornjakarji proti vzhodu. Pot je trajala kakšna dva tedna. »V Iranu ti je ustavil prvi avtomobilist, navajeni so se bili voziti s polnimi avtomobili. Lahko je bilo tudi naporno. V glavnem so ustavljali tovornjakarji, ki so bili tudi nepredvidljivi in nadležni,« se spominja fotograf. Afganistan je bil poseben zaradi ponosnih in gostoljubnih prebivalcev, Pakistan pa za štoparje tako neugoden, da je bilo bolje potovati z avtobusom, še pravi Brecelj. »Štopanje je bilo učinkovito in prijazno sredstvo za premikanje, jasno je bilo, da boš našel sorodne duše, ki ti bodo pomagale. Štopal sem kamor koli, po Evropi, na sever in jug. Seveda so popotniki vedno našli gostoljubje tudi v naši ljubljanski hiši.«

Hollywoodski oskarjevec Jared Leto poskuša z nostalgijo za hipijevskimi časi tudi kaj iztržiti. Lansko pomlad je obudil svoj najstniški štoparski instinct in za promoviranje albuma America, ki ga je posnel s svojo skupino 30 Seconds to Mars, uprizoril avtoštop od New Yorka do Los Angelesa. V resnici je štopal bolj v podporo svoji PR-mašineriji: v Teksasu je na dirkališču ustavil enega od dirkalnikov Nascar, del poti se je prepeljal z Greyhoundovim avtobusom, v Ohiu pa mu je ustavil voznik ogromnega tovornjaka z osemnajstimi kolesi. »Krasno je bilo, delila sva misli o Ameriki in trenutni klimi, voznik mi je govoril o svojih upih in sanjah,« je povedal zvezdnik.

PRAVILA USPEŠNEGA ŠTOPANJA

Na avtoštop se je treba pripraviti, pravi Tomislav Perko, izkušeni hrvaški popotnik. Naredite si načrt poti do naslednjega mesta in glejte vremensko napoved. Izberite dobro točko za štopanje, na primer avtobusno postajališče, dovoz na avtocesto, bencinsko postajo. Pazite na varnost, zato ne hodite po avtocesti, ne pijte z voznikom in med vožnjo ne zaspite. Vedno imejte načrt b, obenem pa se prepustite dogajanju. Predvsem pa, če ste se že odpravili na potovanje, uživajte v vsakem njegovem trenutku.

Miran Ipavec pa ima za štopanje preverjeno taktiko: sveže obrit, solidno oblečen, na glavi bel klobuk. Avtoštoparskih trikov ne uporablja, celo sovraži jih. »zgodilo se mi je že,da sem ustavil punci, iz grma pa sta priletela še dva. Ne, tisto, kar vidim, tisto vzamem. Zaradi mene je lahko v grmu tudi miss slovenije,« pravi avtoštopar, ki so ga izkušnje naučile, da se je treba včasih med avtoštopom vrniti tudi za petdeset, sto kilometrov nazaj, »na močno črpalko«, da lahko napreduješ.

Štopanje nasveti

Dva moška – najslabši par

Miran Ipavec je močan v štoparsko najpomembnejši prvini: zelo rad govori. Brez tega moški, ki štopa sam, težko preživi. Ipavec ima svojo lestvico, po kateri najprej ustavijo eni ženski, potem dvema ženskama, nato pa – o tem ni čisto prepričan – moškemu, ki je sam, ali pa paru ženska-moški. »Najslabša kombinacija sta seveda dva moška,« pravi.

Vsakemu štoparju se kdaj zatakne, a vedno mu bo na koncu uspelo dobiti prevoz. »Mogoče razmišljam kot stara devica, ampak prej ali slej bo nekdo pripeljal mimo in ti ustavil,« pravi Ipavec, ki je nekoč v Avstriji na voznikovo usmiljenje čakal enajst ur. Mlada Nizozemka Iris Veldwijk, odločna feministka, je pred časom – čeprav je ženska in pretežno štopa sama – na milost čakala več kot teden dni. A štopala je na Malti, in to jadrnico, ki bi jo prepeljala do Italije. Iris nenehno potuje in objavlja zapise na svoji spletni strani. Njeno načelo je potovanje brez stroškov. Obiskala je 63 držav, veliko uporablja brezplačno kampiranje in »couchsurfing« (spletno platformo za omogočanje gostovanja članov oziroma brezplačno bivanje pri gostitelju v drugem kraju), »busking« (igra kitaro na ulici), pobira tudi še uporabno hrano in reči iz smeti trgovin in restavracij (»dumpster diving«). Doslej so jo najbolj navdušili Mehika, Iran in Ukrajina. »Rada izpodbijam mite, ki smo jih ustvarili o krajih in državah.«

cesta

Gea Gračner končuje študij komunikologije na FDV. Za seboj ima več kot 300 avtoštopov. Pravi, da se pri solo štopanju veliko naučiš o sebi, svoji potrpežljivosti, samozavesti in zaupanju. Kaj pa o drugih ljudeh, družbah, ki jih spoznavaš med potovanji? »Treba je imeti zdravo mero zaupanja v ljudi, ne da slepo verjameš v njihovo dobroto, hkrati pa tudi, da nimaš nenehnega strahu, kdaj te bodo zlorabili, okradli ali ogoljufali,« odgovarja Gea in dodaja, da se je treba otresti predsodkov o drugih kulturah, verah in narodih. »Štop je veliko lažje dobiti v manj razvitih, revnejših delih držav, kjer si ljudje vzamejo čas, da te spoznajo. Težje je štopati v velikih mestih, kjer se ljudem nenehno mudi in pogosto ne razumejo, zakaj bi nekdo izgubljal čas s čakanjem ob cesti. A čar je prav v tem, v potrpljenju in premagovanju strahu pred neznanim.«

AVTOŠTOP JE MOČNO ZDRAVILO ZA STEREOTIPE.

Avtoštop je močno zdravilo za stereotipe. Jeremy Marie, francoski popotnik in štopar, je na svoji spletni strani objavil intervju z Lealo Holcomb in Martinom Dalom- Henchem, diplomantoma Univerze v Washingtonu. Srečal ju je na jugu Argentine. Oba gluhonema sta preštopala vse od Mehike in se pri tem sporazumevala s papirjem oziroma pisanjem. »Vozniki pogosto poberejo štoparja, da bi se lahko pogovarjali, večina jih seveda ne pričakuje gluhih štoparjev in na ta račun se pogosto smejimo,« sta mu povedala. Na poti sta tudi delala kot prostovoljca v šolah za gluhe in rušila tabuje tako pri učencih kot učiteljih. Za potešitev lakote sta imela na voljo pet dolarjev na dan. »Štopanje in couchsurfing bi morali spodbujati in pogosteje uporabljati, saj zbližujeta tujce ter brišeta strah in nezaupanje,« pravita Američana. »Potovanje je najboljša izobrazba. V enem letu sva se o vladah, umetnosti, okolju, kulturah, jezikih, kuhanju, zgodovini, znanosti in geografiji naučila več kot prej v 22 letih formalnega izobraževanja.«

Na cesti se pišejo doživetja

Vsak sodobni svetovni avtoštopar ima svojo spletno stran, Hitchwiki (hitchwiki.org) pa je spletni kompendij, na katerem mrgoli koristnih nasvetov za štoparje, na primer o najboljših cestah po posameznih državah in celinah. Po Ipavčevih izkušnjah so najboljše države za štopanje Irska, Velika Britanija, Nemčija in Romunija, najslabše pa so skandinavske države. Slovenija ni dobra, še celo na slabše gre, pravi Miran. »Očitno se tudi tako kaže, da vsak raje skrbi bolj zase, ljudje so navezani na svoje avtomobile, bojijo se, da mu bo štopar kaj umazal ali zmočil.« Opaža, da veliko ljudi govori po mobilnem telefonu in zato ne morejo ustaviti. Od voznikov, ki mu ustavijo, je komaj ena šestina žensk, vsaj vsak tretji voznik pa je južnih korenin. »Sam ustavim vsakomur, tudi če se mu vidi, da ima probleme. Drug drugemu moramo pomagati,« pravi Ipavec.

Škoda Octavia

Voznik s prav takšno filozofijo je v Berlinu ustavil Litovkama Neringi Raulusonyte in Kristini Zukaite. Dogovorili so se, da ju pelje 50 kilometrov. Med vožnjo si je Nemec premislil in pot se je sprevrgla v pravo odisejado: najprej do Luksemburga, potem do Pariza, nazaj v Bruselj, od tam na Nizozemsko, v Hamburg, Berlin in končno s potnicama v domačo Vilno. V petih dneh so prevozili 4000 kilometrov.

»Velika dogodivščina je že sam način potovanja z nahrbtnikom, šotorom in palcem v zraku, saj iz trenutka v trenutek ponuja presenečenja,« pravi Gea Gračner. »Manj prijetna je, ko na štop čakaš tudi pet ur in več, ko ti primanjkuje hrane in vode ali pa si teden dni brez prhe in postelje, a jo v ravnovesje postavijo mali čudeži na poti, ko te voznik povabi na kosilo, ko se pelješ z voznikom tovornjaka in dremlješ na njegovi postelji, ko štopaš v dežju in ti ustavijo dobri ljudje, potem pa še prespiš pri njih doma.«

Najboljši Ipavčev štop je bil obenem tudi najslabši. »Decembra 1993 mi je na poti do Rima ustavil podjetnik iz Pordenona. Pozneje me je seznanil s svojim prijateljem, s katerim sva odprla podjetje s šestimi delavci. Nekaj let pozneje sem ga odkupil. Pred krizo leta 2008 je zaposlovalo že 64 ljudi. Potem je šlo vse navzdol, glavni kupec iz avtomobilske industrije je delo prenesel v Bosno in podjetje zdaj obstaja le še na papirju.«

Štopanje čez morje

Avtoštop je dovoljen praktično povsod po svetu. Na Kubi mora vladno vozilo, če je v njem prostor, štoparju obvezno ustaviti. Na Poljskem so včasih v potovalnih uradih štoparjem prodajali kupone, za katere so vozniki lahko dobili nagrade. Praviloma pa je štopanje v vseh državah prepovedano na avtocestah in cestninskih postajah. Tudi kazni so stroge, pri nas vam bodo zaračunali 150 evrov.

Ženska štopa

Zahteven, čeprav uresničljiv podvig je štopanje plovila – jadrnice, ribiške ladje, tudi trajekta, križarke, tovorne ladje. Na Karibih na primer ni zelo težko najti mesta na jadrnici. Pri tem pa ni tako pomembno, ali gre nekdo v vašo smer, kot to, da poiščete pravo plovilo oziroma kapitana. Marsikateri rad sprejme dodatnega člana posadke v zameno za pomoč pri opravilih ali zgolj za družbo. Lahko pa postane mučno, če sredi morja ugotovite, da vibracije niso prave. Jadrnica se lahko spremeni v zapor.

Tomislav Perko, izkušeni hrvaški štopar, govornik in avtor več knjig o potovanjih, je na štop preplul Indijski ocean. »Tega ne bi ponovil,« je zapisal na svoji spletni strani. Njegov nasvet: pri takšnem podvigu koristijo izkušnje, delavnost, ubogljivost in družabnost.

Preživite poletne dni v družbi zanimivih zgodb! Prenesite si novo digitalno revijo Simply Clever TUKAJ in uživajte v branju na vašem tabličnem računalniku ali telefonu.

Revija Simply Clever

Sorodni članki