{{alert.message}}
  • 19. 3. 2020
  • simplyClever
  • Nasveti

Globalna pandemija z novim koronavirusom močno vpliva tudi na mobilnost. Za varnost vas in vaših bližnjih je najbolje, da ostanete doma. A kaj storiti, ko morate kljub vsemu z avtomobilom v trgovino po hrano?

Preberite članek

  • 31. 5. 2016
  • simplyClever
  • Zgodovina

V dobrem stoletju si je Škoda privozila številne uspehe v različnih disciplinah motošporta. Prisedite in se skupaj z nami zapeljite na divjo vožnjo skozi bogato dirkalno zgodovino znamke s krilato puščico!

Začetki

Redke so avtomobilistične znamke, ki so svojo organsko rast tako zelo prepletle z uspehi v avtomobilskem športu. Še redkejše so tiste, ki jim je uspevalo svoje tekmovalne bolide umeščati v vrh tako pogosto in tako vztrajno ter povrhu v tako različnih disciplinah, ne glede na dejstvo, da je imela Škoda za avtomobilski šport v časih železne zavese precej zvezane roke in močno okleščen proračun. Toda slavni časi odmevnih uspehov krilate pušice so se začeli že mnogo pred tem.

Začetek je bil skromen, predvsem pa ni bil povezan z avtomobili, temveč z motocikli Laurin & Klement, ki so na začetku prejšnjega stoletja veljali za mero stvari. Za kolesi sta namreč ustanovitelja Škode Vaclav Laurin in Vaclav Klement začela izdelovati motocikle, hitro postala merilo uspeha in osvojila vse, kar je bilo mogoče – tudi neuradno svetovno prvenstvo, pokal Gordon Bennett, dirko v Dourdanu ter kup gorskih preizkušenj, vključno s tisto na avstrijskem Semmeringu, prvo, na kateri se je nato tovarna leta 1906 izkazala tudi z zmago v konkurenci avtomobilov! V Mladi Boleslav so bili zdaj odločeni, da se posvetijo vse bolj cvetočemu poslu z avtomobili. In nato so tudi tam začeli nizati dirkalne podvige.

Seveda na začetku prejšnjega stoletja dirkalniki niso bili bistveno drugačni od serijskih modelov, rekorde so postavljali kar po odprtih cestah, šlo pa je bolj za vztrajnostne in včasih tudi kaskaderske podvige od mesta do mesta. Toda ko so v 20. letih večje tovarne začele izdelovati dirkaške specialke, je tovarna prepustila slavo zasebnim voznikom. Ideja in želja uspeti in zmagovati pa sta obstali. In tako je leta 1936 Zdenek Pohl, tedaj znan dirkač, Škodo izbral za svoj podvig na reliju Monte Carlo. Na reliju Monte Carlo je Škoda sicer prvič nastopila že leta 1911.

V tovarni so dirkaču Zdeneku Pohlu pripravili dvoseda, Popularja Sport, ki so mu vgradili močnejši, 1,4-litrski motor iz Rapida, poskrbeli pa so še za nekaj dodatnih predelav. Pohl je s sovoznikom Hausmanom startal iz Aten (takrat so na reli krenili iz različnih krajev Evrope), uspelo mu je priti do Monte Carla za zaključni del in dvojec je končal kot drugi v razredu, hkrati pa v skupni razvrstitvi osvojil kar 20. mesto med 72 posadkami, ki so imele po večini močnejše modele. Dirkanje je pri Škodi dokončno dobilo svoje mesto in namen!

V čast odličnemu uspehu Popularja Sport na reliju Monte Carlo leta 1936 je Škoda izdelala 70 modelov Popular Sport Monte Carlo.


Povojni preboj

Zadnjih nekaj desetletij so mednarodni uspehi Škode tesno povezani z relijem, ki je začel postajati nekakšen naravni vir uspehov in ponosa znamke že ob koncu 60. let prejšnjega stoletja. Toda češka (in vmes češkoslovaška) znamka je čutila, da se zna in zmore dokazati prav v vsaki disciplini avtomobilskega športa. Zato so iz tovarniškega športnega oddelka v težkih povojnih letih prihajale najrazličnejše kreacije – od prototipnih specialk za gorske dirke, turnih modelov za vztrajnostne dirke, buggyjev za avtokros in enosedežnih modelov (formule) pa do najpogostejših verzij za reli.

Po letu 2000

Dirkalno življenje Fabie WRC ni trajalo dolgo, saj se je Škoda nekoliko presenetljivo že po dobrih dveh letih (2005) povsem umaknila iz relija. Vse višji stroški, slabši rezultati od pričakovanih in premalo sponzorskega denarja so botrovali odločitvi, ki je bila zagotovo boleča za znamko, ki si je ime in globalno prepoznavnost ustvarila v reliju.

Pri Škodi so se za nekaj časa zaprli v svoje pisarne, čeprav je bilo poznavalcem jasno, da pod krinko navideznega nezanimanja pripravljajo načrte za vrnitev, ki pa je morala biti uspešna. Kmalu je postalo očitno, da bodo pri češki znamki sestopili za en korak in pripravili model za pravilnik (takratne) skupine S2000, ki je imela v grobem podobna pravila kot WRC, le da dvolitrski motor ni dovoljeval podpore prisilnega polnjenja.

Tokrat so si pri Škodi vzeli čas, se precej naučili iz prejšnjih napak in leta 2008 predstavili novo Fabio S2000 (dvolitrski motor, približno 280 konjev, štirikolesni pogon, sekvenčni menjalnik) za serijo IRC (Intercontinental Rally Challenge, kasneje ERC – evropsko prvenstvo). In po dolgem času je bila to prva Škoda, ki je bila prepričljiva od prvega metra hitrostne preizkušnje dalje.

Fabia S2000 je na reliju Monte Carlo prvič nastopila leta 2009 in začela pisati uspešno zgodbo, kronano s številnimi naslovi svetovnih prvakov v več serijah.

Fabia S2000 je bil tako dodelan in prepričljiv dirkalnik, da je ostal konkurenčen do zadnjega dne in osvojil tri naslove prvenstva IRC, naslov SWRC, ERC, med drugim pa ponesel Pierra Longhija (ki je zamenjal poškodovanega Aleksa Humarja) tudi do naslova državnega prvaka Slovenije!

Po šestih izjemno uspešnih letih je naposled napočil trenutek, da leta 2015 Fabio zamenja – Fabia. Novi model je seveda bistveno drugačen, ne le zaradi bolj čokatega, agresivnega videza, marveč tudi zaradi tehnike za skupino R5, ki predvideva uporabo zmogljivejšega 1,6-litrskega prisilno polnjenega motorja in menjalnika z zgolj petimi prestavami ter kup serijskih delov – v prid cenovni dostopnosti seveda (FIA je sicer ceno osnovne izvedenke postavila na največ 180.000 evrov). Trdo delo pri razvoju se je poplačalo: Škoda Fabia R5 je že prvo leto (2015) prepričljivo osvojila svetovno prvenstvo WRC2, hkrati pa pomagala do naslova APRC (azijsko-pacifiško prvenstvo). Po drugem letu nastopanja je že mogoče reči, da je nova Fabia R5 dostojna naslednica serijske zmagovalke.

Marsikaj je iz motošporta našlo svojo pot v serijske modele (kaj, si preberite v posebnem članku), a Škodini dirkaški geni danes pridejo še posebej do izraza v modelih Octavia RS  in Octavia Combi RS ter Monte Carlo. Da le- ti izvirajo iz uspešnih nastopov na verjetno najtežjem in najslavnejšem reliju v Evropi, ni posebej težko uganiti. Ja, v dobrem stoletju (natančneje v 115 letih) Škodinega udejstvovanje v motošportu so Čehi prehodili dolgo pot, prehodili so jo postopoma, s številnimi uspešno opravljenimi vmesnimi cilji. In zdaj so tam, kamor so vedno želeli – v svetovnem vrhu.

Intervju: Jan Kopecky

Prvi med Čehi – na Češkem je reli sila čaščen šport – je postal evropski prvak, in to celo za volanom dirkalnika domače znamke, ki se v avtomobilskem športu udejstvuje tako rekoč od samega začetka. Na to je Jan Kopecký, ki ga je v visokooktanski svet uvedel njegov oče, upravičeno ponosen. Več let se je moral namreč zadovoljiti z mesti tik pod vrhom. Nato se je podal na še neznan teren: z ekipo Škoda Motorsport se je pomeril v azijsko-pacifiškem prvenstvu in prvenstvo APRC že prvo leto tudi dobil!

Dirkanje, vonj po bencinu in dirkalniki so že od nekdaj pomemben del zgodovine vaše družine. Ste še vedno aktivno vpleteni v družinski posel s pripravo dirkalnikov ali pa ste zaradi obveznosti bolj v vlogi svetovalca?

Kolikor je to le mogoče, si želim biti vključen v naš posel, a trenutno je na prvem mestu še vedno delo v Škodi Motorsport, za znamko Škoda. Seveda pa sem vesel, da gre za družinsko tradicijo v avtomobilskem športu, ki ga imam tako rad.

Dirkala sta tako vaš ded kot oče, zato sklepam, da ste se sami že zelo zgodaj okužili z dirkaškim virusom. Kdaj ste pravzaprav prvič sedli za volan?

Prav natanko se ne spomnim, ker sem bil zares še zelo majhen. Mislim, da sem imel štiri ali pet let, ko sem prvič držal v roki volan očetovega tovornjaka. Sedel sem v očetovem naročju in vozil čudovit tovornjak znamke Avia.

Ko že omenjava očeta – prebral sem, da sta bila z njim nekaj časa tudi velika tekmeca v pokalu Octavia na krožnih dirkah.

" Mislim, da sem imel štiri ali pet let, ko sem prvič držal v roki volan očetovega tovornjaka. "

To so bila res krasna leta, saj sem se lahko od svojega očeta, ki je bil v tistih časih eden najboljših in najhitrejših voznikov na krožnih dirkah, ogromno naučil. In ko sem končno dosegel njegove čase, sem bil presrečen, saj sem vedel, da sem res hiter.

Menda ste v reli zašli bolj ali manj po naključju …

Morda res, saj v družini ni bilo kake tradicije v reliju. Ko sem začenjal, sem šel po stopinjah svojega deda in očeta – najprej sem začel s kartingom in kasneje prestopil v pokalna tekmovanja na dirkališčih. Do 18. leta sem zmagal že na vseh dirkah in osvojil vse, kar je bilo takrat na Češkem mogoče, dirke pa so se ponavljale, saj sta bili na voljo le dve dirkališči – Most in Brno. In tako sem začel izgubljati motivacijo. Poskusil sem z nemškim pokalom Porsche Carrera, v katerem sem na testiranju dosegel dobre čase, toda vstopni kapital je bil zame preprosto prevelik. Nato sem se spomnil relija, ki sem ga rad gledal po televiziji, prepričal očeta, da je predelal eno od pokalnih Octavij, in tako se je začela moja kariera v reliju.

" Adrenalina in hitrosti imam dovolj! "

Kakšen pa je Jan Kopecký kot povsem običajen voznik za volanom serijskega avtomobila – ki je zagotovo tudi Škoda, kajne?

Še predobro vem, da si ne smem privoščiti kakšnega prekrška, saj svoj izpit potrebujem za dirkanje. Sem umirjen voznik, ki se trudi voziti čim bolj tekoče, mirno in upošteva prometna pravila.

Pa vas, saj ste po duši vendarle dirkač, na cesti res nikdar ne zamika, da bi še bolj stopili na plin, preskusili meje avtomobila?

Res ne. Adrenalina in hitrosti imam dovolj na številnih dirkah in testiranjih.

Za svoje početje morate biti v odlični formi. S katerimi športi se ukvarjate?

Všeč so mi pravzaprav vsi športi. Za vzdrževanje kondicije pa preživim precej časa v telovadnici in zunaj, ko tečem. Rad tudi smučam, igram skvoš, tenis, včasih pa sem igral tudi nogomet in se ukvarjal s še precej drugimi športi.

Nekoč ste dejali, da so bila leta za volanom Škode Fabie WRC v svetovnem prvenstvu nekaj najlepšega, kar ste doživeli v karieri. Še vedno mislite tako?

Tisti leti, 2006 in 2007, ko sem vozil v WRC-ju, sta bili neverjetni! Toda zdaj sem del tovarniške ekipe, na razpolago imam najboljšo možno tehnologijo, izjemno podporo in lahko rečem, da je vse le še bolje. Povrhu pa sem osvojil še svoj najpomembnejši mednarodni naslov.

Zamenjali ste že kar nekaj sovoznikov. Kaj loči dobrega sovoznika od slabega?

Pavel Dresler je moj četrti in upam, da bo tudi zadnji! Seveda pa nikakor ni lahko najti dobrega sovoznika, ki bi ti ustrezal v vsem. Sovoznik mora biti namreč predvsem nadarjen za svoje delo, imeti mora dober občutek za dogajanje v avtu, za dinamiko branja zapiskov ali radarja, biti mora miren in zbran, predvsem pa – sovoznik mora biti tudi prijatelj, saj z njim preživiš ogromno časa.