{{alert.message}}
  • 4. 10. 2019
  • simplyClever
  • Družina

Koliko otrok se preimenuje, ker so nezadovoljni s svojim imenom? Katera imena izumirajo in katera so najbolj priljubljena? Kako dobivajo imena izdelki in zakaj Slovenci poimenujemo svoje barke, avtomobilov pa ne?

Preberite članek

Ne čisto navaden intervju

  • 20. 1. 2017
  • simplyClever
  • Reli

Intervju z legendama reli ekipe ŠKODA Motorsport kar med brzenjem po zasneženem dirkališču? Izjemno zahtevna naloga tudi za še tako izkušenega ali zagnanega novinarja. Ali novinarko. Kar poglejte si, ali je intervju uspel!

Tema: Reli v Monte Carlu

Kraj srečanja: dirkališče, popolnoma pokrito s snegom.

Možnosti, da bi intervju z Vaclavom Blahno in Janom Kopeckyjem opravili kar med dirkanjem: ničelne


Natanko 40 let od dneva tega intervjuja je Vaclav Blahna zmagal na legendarnem reliju Monte Carlo. Jan Kopecky, ki za ŠKODO Motorsport tekmuje danes, se je od Blahne veliko naučil. Kot ste videli v posnetku, dirkanje in pogovarjanje res ne gresta skupaj. Zato so se naša novinarka in izjemna voznika kasneje raje usedli za trdno mizo – in nastal je intervju spodaj.

Kaj vama pomeni Monte Carlo?

Vaclav: Takrat, ko sem še vozil, mi je pomenil ogromno. Ko sem postal dirkač Škodine ekipe, je bila pot na ta reli tudi moja prva pot na Zahod. Naenkrat sem se znašel v povsem drugačnem svetu od našega, kar je bilo že brez dirkanja zame nepozabna izkušnja.

Jan: Mislim, da je reli Monte Carlo najzahtevnejša reli preizkušnja. Sploh glede na to, da je lahko na prizorišču tudi veliko snega. V tem primeru se s to dirko po zahtevnosti resnično ne more kosati nobena druga.

Dober motor je seveda ključ do visoke uvrstitve. Kaj pa je tisto, kar vaju osebno »vleče naprej«?

Vaclav: Uspeti, zmagati, biti najboljši je bila zame največja motivacija, saj sem zelo tekmovalen. In ko enkrat začneš zmagovati, te to še dodatno spodbudi in psihološko utrdi, da si preprosto želiš še. V tej želji po več nato treniraš bolj zavzeto kot drugi. Več naporov kot ostali vlagaš v svoj nadaljnji razvoj in si želiš zato vedno voziti najboljši avto. Skratka, vse poskušaš izboljšati, tudi sebe.

Preberite si več o pomembni obletnici Škode na reliju Monte Carlo 2017!

Jan: Motivira me želja po uspehu. A nočem zgolj premagati tekmecev. Vsako progo hočem prevoziti tako hitro, kot jo je sploh možno prevoziti. Največje zadovoljstvo mi namreč daje zavedanje, da bolje ne bi mogel odpeljati, da sem naredil čisto vse, kar je bilo v moji moči. Ko prečkam ciljno črto – pogosto se takrat ves tresem od adrenalina, ki mi preplavlja telo –, mi um povsem zasedejo vprašanja, ali mi je uspelo progo odpeljati brez napak in maksimalno hitro. Ko si lahko odgovorim pritrdilno, sem zadovoljen. To zadovoljstvo po uspešni bitki s časom pa si želim doživljati znova in znova, kar me žene naprej.

Kaj je dirkanje dalo vama osebno?

Vaclav: Zagotovo se med dirkanjem naučiš razumeti samega sebe, predvsem pa to, kako delati na sebi in se izboljševati. Poleg tega bi poudaril točnost. V dirkanju se vse vrti okrog minut in sekund, in čeprav ne dirkam več, sem še vedno zelo občutljiv na čas in točnost.

Jan: Dirkanje mi je dalo prav poseben pogled na vožnjo na splošno. Zaradi dirkanja vem, da si ne želim voziti tako kot vozi povprečen voznik. Čisto vsakič, ko sem v vozilu kot potnik, opazujem, kako vozijo drugi, in vedno znova vidim, da so vozniki – vsaj po mojem prepričanju – na vožnjo osredotočeni dosti manj, kot bi morali biti. Jasno je, da smo dirkači bolje izurjeni vozniki, odločitve moramo sprejeti v drobcu sekunde in bolje lahko predvidimo, kako se odzvati v določeni situaciji. Pa vendar bi se lahko tudi običajni vozniki kar 80 odstotkov bolje zavedali, kaj se dogaja okrog njih – tako v vozilu kot na cesti –, če bi le bili med vožnjo malce bolj zbrani. Sicer pa tole, kar je o točnosti rekel Vaclav, velja tudi zame. Točnost je tudi zame ključna.

Katera zmaga vam največ pomeni in zakaj?

Vaclav: Zagotovo reli Acropolis! Izkazalo se je, da je bil ta reli najtežji od vseh, ki sem jih v svoji karieri prevozil. Proga je bila izjemno zahtevna, zato mi je ta reli še vedno pri srcu. In seveda zaradi uspeha, ki sem ga dosegli s sovoznikoma Jirko Motalom in Pavlom Schovanekom: 8. mesto tako v letu 1979 kot leta 1981!

Jan: Nobene od mojih zmag ne bi mogel označiti za najpomembnejšo. Kar zelo cenim, sta dve 5. mesti, doseženi v svetovnem pokalu v letih 2006 in 2007 s ŠKODO FABIA. Prvenstvo je takrat najprej potekalo v Španiji in leto za tem v Nemčiji, nastopili pa smo s starim vozilom, takim, ki ga od leta 2005 nismo več tehnološko razvijali. Vseeno nam je takrat uspelo avto še optimizirati in povečati njegovo hitrost. Naj poudarim, da bi to brez Škode težko dosegli. Zame je zelo pomembnih tudi pet zmag na prestižnem reliju Barum. 46 let je bilo potrebnih, da je nekdo tam zmagal tolikokrat. Za to gredo zahvale mojima sovoznikoma Petru Staryju in Pavlu Dreslerju. In Škodi, seveda!

Spoznajte izjemno zgodovino Škode v motoršportu!

Kaj pa pripravljenost voznikov relija? Seveda morate skrbeti za telesno pripravljenost, verjamem pa, da je nadvse pomembna tudi psihološka. So za to kakšni posebni treningi, kakšne posebne vaje?

Vaclav: Na srečo s tem nisem imel težav in kakšnih posebnih vaj nisem potreboval. Raje sem se »igračkal« z dirkalniki. Skupaj z ekipo smo izboljševali njihove vozne sposobnosti, tudi dolgo v noč in pogosto tudi vse do začetka dirke. Veliko nam je to pomenilo. Takrat smo na relijih vozili daljše proge, dolge okrog tri tisoč kilometrov, zato so morala biti vozila zanesljiva. Ni pa bilo dovolj, da smo jih dobro pripravili – tudi voziti sem jih nato moral tako, da niso razpadla še pred ciljno črto. Imeli smo prave dirkaške strategije. Danes so reli vozila drugačna, dejansko neuničljiva. Vozniki si lahko drznejo več, ne da bi preveč tvegali. Občutno krajše so tudi proge.

Jan: Kako zelo povezani sta fizična in mentalna pripravljenost, opažam pri sebi: če se telesno dobro počutim, se mi z duševno platjo ni treba preveč ukvarjati. Telesna kondicija je seveda pomembna v vsakem športu in dirkanje ni nobena izjema. Pogosto se kdo sicer priduša, češ, zakaj se trudim biti fit, ko pa samo obračam volan. A kar pozabljajo, so gravitacijske sile, ki jih moramo premagovati, ko dirkamo po asfaltnih podlagah. Te vplivajo na mišice vratu, hrbtenice, trebuha, hrbta in nog. Na pedal za plin pritiskamo s silo 45 kilogramov. To pomeni, da so treningi za moč nujni. Letos bi rad poskusil tudi z jogo. Doslej mi to še ni uspelo, saj se je vedno nabralo preveč obveznosti. Upam, da bo letos le šlo.

 

Sorodni članki