Raziščite ŠKODA svet

Avto za vse potrebe
ŠKODA OCTAVIA

Najbolj priljubljen model ŠKODA je na voljo v več kot 80 kombinacijah oblike, opreme, motorjev in pogonskega goriva.

Spoznajte jo
{{alert.message}}
  • 30. 8. 2018
  • simplyClever
  • Potovanje

Otroška soba, jedilnica, spalnica in dnevna soba v enem. Prizorišče doživetij, ki ostanejo v spominu za vedno. Na malih in velikih poteh, v vročem soncu in v objemu zime: naš (mali) avto! Da se boste spominjali le prijetnih doživetij, preberite nekaj naslednjih vrstic in si jih položite na srce. Potujte za dušo, a vozite se z glavo.

Preberite članek

Nekoliko drugačen intervju

  • 10. 8. 2018
  • simplyClever
  • Intervjuji
  • Kolesarjenje

Primož Roglič, izjemen četrti na letošnji kolesarski dirki Tour de France, pred mikrofonom svojega dekleta, Lore Klinc.

Besedilo: Lora Klinc/Foto: Domen Grogl

Če bi naju iskali pred desetimi leti, bi oba našli na snegu, a na različnih smučeh in na različnih koncih Slovenije. V študijskih dneh sva se včasih srečevala v Ljubljani. Takrat je bil na smučeh samo še on, pa tudi ne več dolgo. Primoža je vleklo drugam, na kolo. S kolesom so se najine poti večkrat križale – vse do takrat, ko je bila pred nama samo še ena pot ali bolje cesta, po kateri gre, seveda, tudi kolo. Primož je danes član nizozemske kolesarske ekipe najvišjega ranga, kar vzame celotnega človeka oziroma kar dva! Tudi moje življenje je neizogibno vpeto v ta proces, ki ga včasih, ko vseh kolesarskih zgodb ne razumem najbolje, izpljunem s kletvico. Tu moraš biti pač navajen na vse.

“Me kdaj pogrešaš?”
“Itak. Predvsem pogrešam, da me umiriš, ko sem v tem kaosu na dirkah.”

Glede na to, da na dirki na kolesu preživiš vsaj pet ur, o čem torej takrat razmišljaš?
Po navadi med dirko razmišljam, kje in kaj bom naredil ter kako bom sledil planu, ki se določi pred startom vsake dirke. Seveda pa razmišljam še vse mogoče – ali dovolj pijem, ali dovolj jem, vseskozi moraš biti zelo pozoren na nevarnosti pred seboj. Vsekakor to ni lagodna vožnja, pri kateri bi lahko izklopil možgane, biti moraš pri stvari.

Me kdaj pogrešaš?
Itak. Predvsem pogrešam, da me umiriš, ko sem v tem kaosu na dirkah.

No, nekoč sem prebrala, da si, ko so vas pred dirko po Sloveniji spraševali, o čem razmišljate med dirko, rekel, da gledaš dekleta ob progi, če je kakšna luštna …
To so bila mlada leta (smeh). Zdaj pa deklet ne gledamo več in gledamo pokrajino, hiše, kmetije, konje …

Vidiš svoje navijače ob progi?
Vidim in ne vidim. Po navadi ne vidim tistih, ki bi jih moral videti, vključno s tabo. Včasih je težko. Vsi mislite, da vas bom videl, v tistem trenutku pa sem skoncentriran samo na množico pred seboj in ne opazim nič drugega.

Zdi se mi neverjetno, da ostanete na kolesu ne glede na to, da se vozite tako blizu drug drugega pri grozno velikih hitrostih. Spustov s klancev ne morem niti gledati, ker me je tako strah.
No, saj ne ostanemo na kolesu ves čas. Vidi se, da se kdaj tudi valjam po tleh (smeh). Navadiš se, iz leta v leto je lažje. Učim se, ker mi manjka nekaj te kolesarske šole.

To so bila mlada leta (smeh). Zdaj pa deklet ne gledamo več in gledamo pokrajino, hiše, kmetije, konje …

Če bi moral izpostaviti eno, najhujšo poškodbo, katera bi to bila?
Moram potrkati, saj prav hude poškodbe še nisem imel. In upam, da tako tudi ostane. Najhujši je bil zlom očesnega dna, kar je pomenilo, da sem bil tri dni brez kolesa. Mnogi sicer mislijo, da je bil najhujši padec v Planici, ko sem še skakal, ampak tam vendarle padeš na sneg, pri kolesarstvu pa vedno na asfalt, če ne še kam.

Profesionalno kolesarstvo je prav poseben svet. Kaj je tisto, na kar si se najtežje navadil?
Predvsem na to, da se ogromno potuje, da je ogromno odrekanja, ne živiš kot normalen človek – čeprav to že prav dolgo nisem. Ogromno stvari je, ki jih moraš storiti: nabirati kilometrino na dirkah v snegu ali peklenski vročini, paziti na hrano, odrekati se vsakodnevnim stvarem kot pri vseh športih … Včasih se vprašaš, kaj mi je bilo tega treba, na koncu pa smo vsi veseli, ko se vse poklopi.

Kaj pomeni, da že dolgo nisi normalen človek?
To, kar sem že omenil – glede hrane, odrekanja, izmikanja vsemu drugemu, samo da bi lahko počival. Ne poznaš praznikov, malo si obseden s tem, kar počneš. Tudi to ni normalno, da živiš na poti. Ko sem bil še smučarski skakalec, sem iskal sneg, zdaj pa sonce, tako da recimo vso zimo preživim na toplem.

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si postal del velike kolesarske ekipe?
No, ja, nič me ni kaj preveč presenetilo, saj se ne zgodi kar čez noč, da pristaneš v ProTouru. Sam bi rekel, da se hitro učim in da sem dokaj prilagodljiv, sicer pa med mojo prvo profesionalno ekipo, Adrio Mobil, in ekipo, v kateri sem sedaj, ni velikih razlik – seveda je več osebja, več tekmovalcev, namesto avtodoma imamo avtobus in tako naprej, ampak da bi me kaka stvar »sezula«, pa niti ne. Tudi na to, da moram kdaj zjutraj leteti v Amsterdam in popoldne nazaj, sem se že navadil. Ne nazadnje je za nas povsod enako – vozimo kolo.

Kaj te bom vozil, saj se znaš peljati sama (smeh). Pa še potrebujem nekoga, da mi kdaj pripelje kak bidon, anorak in te stvari. Te bom peljal, ko se sezona konča.

Zakaj si po koncu skakalne kariere izbral ravno kolesarstvo? Lahko bi izbral tek, lahko skok v daljino …
Zanimivo vprašanje. Tudi sam ne vem, zakaj ravno kolesarstvo. Zdi se mi, da je bilo v tistem času ogromno nekih naključij, pomanjkanje motivacije pri smučarskih skokih, poškodba kolena. Preizkusil sem se tudi v duatlonih (tek in kolesarjenje, op. ur.), ko sploh nisem imel svojega kolesa, ampak sem tekmoval z izposojenim. Tam mi je bilo kolesarjenje težji del in sem imel raje tek. Na koncu pa sem pristal na kolesu.

Pa obstaja kakšna skupna točka med skoki in kolesarstvom?
Ne, skupne točke ne obstajajo, razen tega, da moraš biti čim lažji. Že od nekdaj sem bil športnik in sem se želel dokazovati ter delovati v bolj vzdržljivostnih športih. Definitivno je kolesarstvo predvsem vzdržljivostni šport, sam bi rekel, da se uporabljajo popolnoma druge mišice kot pri skokih, čeprav tudi na nogah. Da sem se začel ukvarjati s smučarskimi skoki, se mi zdi nekako logično. V Kisovcu, kjer sem doma, imamo skakalnico in skoraj prvi sosed je bil trener. Začel sem, ko sem bil star osem let.

Ogromno dela je treba vložiti, da sploh lahko letiš po zraku. Po drugi strani pa je treba vložiti tudi veliko dela, da lahko letiš po klancu.

Kaj pogrešaš zimo in sneg?
Ja, definitivno. Vse življenje sem gledal svoje strešno okno in čakal trenutek, ko dežne kaplje preidejo v sneg. Po drugi strani pa zdaj nimam veliko časa v the obdobjih in sem pozimi predvsem v toplih krajih. S klubom imamo čez zimo več skupnih trening kampov, ki trajajo približno dva tedna, skoraj vedno v Španiji. Zadnja tri leta sem v Španiji preživel celotno zimo.

Mi znaš povedati, kdaj sva bila nazadnje na dopustu?
Ja.

Mislim tako, da je kolo ostalo doma (smeh).
Saj sva ves čas brez kolesa. Ali ga trenutno imam?

Na dopustu!
No, kdaj pa sva tudi že bila na dopustu brez kolesa (smeh).

Če se prav spomnim, sva si tudi v Grčiji sposojala cestno kolo …
Ja, pa res. Ampak na tvojo srečo ni bilo klancev.

Zakaj pa me večkrat ne pelješ na morje?
Kaj te bom vozil, saj se znaš peljati sama (smeh). Pa še potrebujem nekoga, da mi kdaj pripelje kak bidon, anorak in te stvari. Te bom peljal, ko se sezona konča.

Kdaj si videl lepše kraje, kot skakalec ali kot kolesar? Glede na to, da zdaj zime preživljaš v toplih krajih, je zame osebno bolje, da si kolesar (smeh).
(Smeh.) Povsod je lepo, a doma je najlepše (smeh). Definitivno se mi zdi, da zdaj vidim več sveta. Marsikaj vidim s kolesa, tudi dlje časa ostanem v enem kraju ali državi, kjer imam dirke. Pri skokih so tekme le čez vikend, pri kolesarjenju pa dirke trajajo vsaj en teden ali več. Hočeš nočeš vidiš tudi dosti stvari okoli sebe (smeh).

Kaj daje boljši občutek: leteti po zraku z največjih skakalnic ali spustiti se po klancu na dveh kolesih?
Težko primerjam. Ogromno dela je treba vložiti, da sploh lahko letiš po zraku. Po drugi strani pa je treba vložiti tudi veliko dela, da lahko letiš po klancu. Ko si to sposoben doseči, je občutek enako dober tako pri skokih kot pri kolesarjenju.

Kolesarstvo je tvoja služba. V čem se razlikuje od navadne službe?
Verjetno v vsem. Navadne službe trajajo po osem ur, opraviš delo in to je to. Pri nas pa delamo vsak dan 24 ur na dan, in to povsod – na cesti, doma, pri hrani, vedno razmišljaš o svojem »delu«, zato je s tem povezan in premišljen tudi vsak korak, ki ga narediš.

Če na Touru ne zmagaš, je vse drugo le številka.

Nedelja?
Nedelja pri nas ne obstaja, je ni. Je navaden dan, kar pomeni, da sem pač na kolesu – mogoče eno uro, mogoče sedem, mogoče dvakrat.

Pa moj rojstni dan?
Mi športniki ne upoštevamo teh posebnih datumov.

Na tankem ledu si.
Takrat je dela prost dan (smeh). Mislil sem povedati, da smo vsi malo egoistični in gledamo le nase ter na to, kako bomo čim bolj optimalno preživeli čas za svoje dobro.

Lani, pred svojo prvo etapno zmago na Touru, si mi povedal, da boš zmagal. Pa si povedal tudi svojim športnim direktorjem? So to vedeli?
Mislim, da so malo slutili. Želel sem jim povedati, da bom šel 17. etapo res solo. Sam sem mislil, da je čas, da pokažem to, kar sem prej govoril. Po 9. etapi sem bil malce razočaran, ko sem bil v begu celo etapo, na koncu pa četrti. Če na Touru ne zmagaš, je vse drugo samo številka. In tam sem rekel, da bom v eni etapi prišel sam v cilj. Na koncu se je to res zgodilo.

Tour je kar velika stvar, ne?
Ja, res je. To je verjetno edina dirka, ki sem jo spremljal še kot skakalec. Skoraj vsak jo vidi po televiziji v času dopusta, ker se predvaja cele dneve. To je prva dirka, na kateri sem videl, za kaj gre pri kolesarstvu.

In za kaj gre?
Za to, da je kolesarstvo v bistvu ekipni šport. Brez ekipe ne moreš nič. Gre pa tudi za to, da si najhitrejši (smeh).

Tour je verjetno edina dirka, ki sem jo spremljal še kot skakalec.

Česa te je bilo najbolj strah, ko si se lani prvič znašel na startu Toura?
Ničesar. Na koncu se je izkazalo, da bi me bilo prvi dan lahko malo bolj strah mokre ceste. Na Tour sem šel s spoštovanjem in hkrati z zavedanjem, da bom vse postoril, poskušal odpeljati na maksimumu in doseči najboljši možen rezultat. Vsi so mi govorili, da so vse dirke enake, ampak Tour je pa Tour. In res je tako – je poseben za gledalca in tekmovalca.

Si doživel kakšno večje razočaranje?
Ah, na stvari, iz katerih se kaj naučim, nikoli ne gledam kot na razočaranja oziroma jih ne začutim na tak način. Sploh rezultati so samo šola. Tudi ko sem na primer padel v Planici, sem takoj prevzel odgovornost, saj je bil padec posledica moje napake. Veliko bolj me boli, razjezi, ko recimo padem na etapni dirki, kar pomeni, da ne morem spati na boku, hrbtu, ker me vse boli. Potem pa je treba z zagnojenimi ranami dirkati še več kot deset etap …

Zakaj pa sem morala po vsaki etapi na Touru tako dolgo čakati, da si prišel v hotel?
Ker se vse vedno zavleče, če je cilj na vrhu klanca, pa sploh. Najprej je treba počakati vse tekmovalce, da pridejo v cilj, že tu so zaostanki lahko skoraj do ene ure. Potem morajo izprazniti cesto in najprej spustijo uradna vozila ter sodnike, potem smo šele na vrsti mi. Po navadi se premikamo s hitrostjo približno 15 kilometrov na uro.

In kaj delate?
Poskušamo se regenerirati – na avtobusu, ki je preurejen tako, da je vsem čim bolj udobno. Kot sem že rekel, ogromno časa porabimo za pot od cilja do prizorišča novega starta naslednji dan, torej za prevoz. Potem gremo takoj, ko pridemo v nov hotel, na masažo in večerjo. Vse to se zavleče do enajste ali dvanajste ure zvečer, tudi čez polnoč. Če imaš res srečo, te naslednji dan pred šesto zbudi še dopinška kontrola.

Vsi so mi govorili, da so vse dirke enake, ampak Tour je pa Tour. In res je tako – je poseben za gledalca in tekmovalca.

Že na avtobusu se tuširate, jeste …
Ja. Glede tega je definitivno optimalno poskrbljeno. Po prihodu v cilj gremo pod tuš ter dobimo napitke in hrano.

Kaj pa ješ v avtobusu?
Vse, kar ni pribito (smeh). Imamo nekaj špagetov, riža, krompirja, sendvičev, banan, bombonov Haribo …

Si kdaj na takšni daljši dirki, kot je Tour de France, zaželiš, da bi ti jaz kaj skuhala?
Ja. Imam občutek, da če bi mi ti kaj skuhala, bi naslednji dan zmagal (smeh). Imamo sponzorja in zato imamo ves čas enako hrano, tako da pogrešam kakšno domačo jed.

Kaj pa bi izbral, če bi imel na voljo kar koli iz moje kuhinje?
Med dirko, kar koli? Hm, moram razmisliti. (Tišina.) Jabolčni štrudelj, ričet in omleto.

Ah, na stvari, iz katerih se kaj naučim, nikoli ne gledam kot na razočaranja oziroma jih ne začutim na tak način. Sploh rezultati so samo šola.

Koliko kalorij pa sploh porabiš med dirko?
Približno 5.000 kalorij na etapo.

Ja, saj se mi res zdi, da si s Toura prišel bolj suh …
Iz tvojih ust v božja ušesa (smeh).

Če dirka traja šest ali sedem ur, moraš vmes tudi piti, jesti, lulati, ne?
Sam nimam problemov z želodcem, zato lahko ogromno hrane zaužijem že med dirko. Tudi pijem lahko, vsaj en bidon na uro. Ampak toliko, kot spiješ, mora iti tudi ven. Mala potreba se lahko opravi kar s kolesa, lahko pa narediš postanek.

Potrebuješ na etapni dirki veliko počitka, spanca?
Potrebuješ ga, koliko ti to v resnici uspe, pa je druga stvar. Najprej ne moreš zaspati, ker imaš poln želodec in ker je telo še vedno na visokih obratih od dirke. Po navadi pred najpomembnejšimi etapami najslabše spiš. Zelo slabo spiš tudi, če si preutrujen. Na začetku, ko sem začel kolesariti, sem se zbujal pred peto zjutraj, ko nisem mogel umiriti telesa od treninga oziroma sem se šele privajal na tak fizični napor.

Pri tebi vedno naletim na kakšno novo brazgotino ali krasto. Zanima pa me, zakaj vedno padeš na levo stran?
Ne vem. Saj tudi na desno, ampak prevladuje leva. Sem desničar in se raje vržem na levo stran.

Tudi na svoji lanski prvi zmagovalni etapi na Touru si padel.
Ja, nič ne moreš pomagati. To je bilo v pobegu, bil je klanec … Malo sem padel, se pobral, dal verigo nazaj na kolo in šel naprej.

Ja, se pustim razvajati in uživam na sovoznikovem sedežu. No, če boš šla ti naslednjič 170 kilometrov s kolesom, bom z veseljem peljal avto.

Se sicer raje voziš z avtom ali s kolesom?
S kolesom.

Zakaj?
Saj to tako sama veš. Je pa cesta moja pisarna in verjamem, da človek, ko konča delo, ne želi več ostati v pisarni. Zato se zadnje čase tudi jaz kar veliko vozim.

Zato te jaz vedno vozim.
(Smeh.) Ja, se pustim razvajati in uživam na sovoznikovem sedežu. No, če boš šla ti naslednjič 170 kilometrov s kolesom, bom z veseljem peljal avto.

Zakaj pa me vedno nahecaš, da je klanec lahek in da bi tudi jaz z lahkoto prišla gor, na primer na Mangart?
Ker te hočem motivirati (smeh). Samo usedeš se in zapelješ gor (smeh). Mangart ni tako zahteven, je zelo lep klanec in na koncu vsi razgledi odtehtajo težavnost.

Imaš svoj najljubši klanec? Glede na to, da sem doma pod Arehom, pazi, kaj rečeš (smeh).
Areh.

Zakaj?
Ker si mi odgovor že položila v usta in se ne želim pričkati (smeh).

Kaj pa zares?
Ne bi se rad opredelil, kateri klanec mi je ljubši. Če si dober, ti je povsod dobro, greš v strm klanec, položen klanec, kamor koli. Definitivno pa je Areh eden izmed lepših (premolk).

Je to konec?
Če ti tako rečeš.

Kolesarski adijo?
Srečno! Po knapovsko.

Sorodni članki