{{alert.message}}
  • 2. 7. 2019
  • simplyClever
  • Kolesarjenje

Ste se kdaj vprašali, kaj ima Škoda s kolesarstvom, da že 16 let zapored sponzorira največjo in najbolj zahtevno kolesarsko dirko, legendarni Tour de France?

Preberite članek

  • 1. 7. 2019
  • simplyClever
  • Kolesarjenje
  • ŠKODA

Kolesarjenje je krasno, vse dokler ne postane nevarno. Nesreča nas lahko čaka za vsakim ovinkom. No, pa tudi na povsem ravnem cestišču. Trije poznavalci - profesionalna kolesarka, član Raziskovalnega centra za prometno varnost ŠKODA ter svetovni prvak v reliju - vam zato svetujejo, kako se izogniti nekaterim najbolj pogostim nevarnostim, ki prežijo na kolesarje.

1. Varnostna razdalja med prehitevanjem ali 1,5 metra, prosim!

Prehitevanje kolesarja se zdi precej preprosto: voznik dohiti kolesarja, počaka na pravi trenutek in ga prehiti. Resnica pa je malce drugačna. Ko kolesar opazi, da mu nekdo vozi tesno za hrbtom, se počuti nelagodno. Po statističnih podatkih, ki jih navaja ŠKODA, je 40% kolesarjev prepričanih, da so med tem, ko jih prehitevajo avtomobili, v veliki nevarnosti, kar 61% ali skoraj dve tretjini kolesarjev pa je najbolj strah med tem, ko jih prehitevajo tovornjaki ali avtobusi. Le zelo malo voznikov se zaveda, da je kolesarje pri prehitevanju tako zelo strah.

Isabelle Beckers, belgijska profesionalna kolesarka, pravi: »Zavedam se dejstva, da nevarnost preži za vsakim ovinkom. V prometu ne tvegam, ker preprosto ne zaupam voznikom. Nikoli ne morete in ne smete biti popolnoma prepričani, da vas je voznik opazil, videl. Vozniki tudi napačno ocenijo mojo hitrost, saj vozim hitreje, kot vozniki to pričakujejo, in to je ena največjih nevarnosti, ki pa se je vozniki sploh ne zavedajo«.

Veliko bolj previdni so tisti vozniki, ki so tudi sami občasni kolesarji. Eden izmed njih je Jan Kopecký, član reli ekipe ŠKODA Motorsport. »Vedno sem pozoren na kolesarje in skrbim, da jih ne ogrožam. Vem, da je prehitevanje kolesarja neizogiben del prometa, in se tega vedno lotim zelo premišljeno.«

Praviloma vozniki ne smejo prehitevati nikogar, če bi to ogrozilo varnost drugih udeležencev v prometu. Ker pa je to mogoče razlagati na različne načine, imajo nekatere države, kot so Španija, Belgija, Francija in Avstralija, zakone ali predpise, ki določajo minimalno razdaljo 1,5 metra od kolesarja, ki jo je treba ohranjati med prehitevanjem.

Robert Šťastný, član Raziskovalnega centra za prometno varnost ŠKODA, meni, da je ta razdalja dovolj za varno prehitevanje. Po njegovem mnenju morajo vozniki kolesarje prehitevati tako, kot bi prehitevali avtomobil; v celoti naj zapeljejo na levi vozni pas. Svetuje, da je treba biti še posebej previden, če avto vleče prikolico, ki je širša od avta. Pri zavijanju predstavlja namreč zadnji del priklopnika veliko nevarnost za kolesarje.

Odgovornost za lastno varnost pa morajo prevzeti tudi kolesarji sami. Jan Kopecký pravi: »Ko se vozim z gorskim kolesom, poskušam biti zelo previden. Vedno se trudim kolesariti največ pol metra od roba cestišča. Če menim, da sem slabo viden na cesti, se kar obrnem in z roko dam znak, da sem tu, na cesti, da me slučajno ne spregledajo.«

2. Naj vas vidijo

Po ugotovitvah Raziskovalnega centra za prometno varnost ŠKODA se zaradi slabe oziroma omejene vidljivosti oziorma vidnosti kolesarja zgodi veliko hudih prometnih nezgod. »Presenetljivo je, da se veliko nesreč zgodi na ravnih cestah izven mest. Vzrok je običajno visoka hitrost. Drug dejavnik je slaba vidnost kolesarja, tudi če ima prižgane luči na kolesu. Največkrat so te lučke in odsevniki, če jih sploh imajo, premalo opazni, premalo intenzivno svetlobo oddajajo,« pravi Jiří Polomis iz češke agencije BESIP, ki si prizadeva izboljšati varnost v cestnem prometu. Zanimiv je tudi njegov nasvet voznikom avtomobilov, saj jim svetuje, da med nočno vožnjo zmanjšajo svetlobo armaturne plošče v avtu.

In kaj lahko kolesarji naredijo za lastno varnost? Polomisov nasvet je, da vedno, tudi podnevi, kolesarite s prižganima lučkama. Zadnja luč mora imeti vsaj 100 lumnov, prednja naj bo še močnejša, če je le mogoče. Za vožnjo ponoči priporoča zadnjo utripajočo lučko, prednja pa naj sveti enakomerno. Tako je kolesar prav gotovo bolj viden. Pomembna so tudi kolesarjeva oblačila. Več ko ima odsevnikov na sebi, varneje je. Če takih oblačil nimate, si omislite vsaj odsevnike, ki jih namestite na koncu hlačnic, okoli gležnjev. Med kolesarjenjem je namreč ta odsevnik zelo viden! Na dnevni svetlobi so fluorescentne barve najboljša izbira.

3. Pazite se vrat

Kolesar vozi mimo parkiranih vozil, nenadoma nekdo odpre vrata – in trk je neizogiben! V tem primeru sta kriva oba, kolesar, ki je vozil preblizu parkiranih avtomobilov, in nepozorni voznik, ki je izstopal iz avta, ne da bi se prej prepričal, ali je to varno.

Leta 2018 je bilo v Chicagu registriranih 344 takih nesreč. Kar 19,7% vseh prometnih nesreč, v katerih je bi udeležen kolesar, je bilo lani v tem mestu tako imenovanih »dooring nesreč«.

Jan Straka iz češke policije ima učinkovit nasvet za vse odgovorne voznike. Poleg osnovnega »poglejte v stransko vzvratno ogledalo, preden odprete vrata« priporoča uporabo »nizozemskega prijema«. Kaj to pomeni? Vrata avtomobila vedno odpirajte z desno roko. No, v Združenem kraljestvu, na Japonskem, v Indiji in v Avstraliji pa seveda z levo. Ta gib namreč prisili voznike, da obrnejo glavo in tako preverijo, kaj se dogaja neposredno za avtomobilom. Jiří Polomis iz BESIP-a dodaja, da bi vsi vozniki morali na ta način odpiranja vrat opozoriti tudi sopotnike.

Tudi kolesarji sami morajo biti pozorni na ob cesti parkirane avtomobile. Sploh če vidijo, da je nekdo pred njim ravno parkiral, morajo pričakovati, da bo ta nekdo tudi izstopil. Torej varnostna razdalja je nujna, pozornost še nujnejša!

4. Pozor, mrtvi kot!

Vozniki največkrat naredijo usodno napako, ko prehitijo kolesarja in potem zavijejo desno ter s tem manevrom kolesarju zaprejo pot. Temu rečemo, da se je kolesar znašel v mrtvem kotu oziroma da ga voznik ni opazil zaradi mrtvega kota. Nevarno pa ni to samo po prehitevanju; vozniki velikokrat spregledajo tudi kolesarje, ki se vozijo vzporedno na desni strani po kolesarski stezi. Dostikrat kar pozabijo, da pri zavijanju desno nimajo prednosti, če kolesar po kolesarski stezi, ki poteka na njihovi desni, vozi naravnost.

Za Združeno kraljestvo, Irsko, Avstralijo, Indijo in vse druge države, kjer je »levi promet«, je nevarnost mrtvega kota seveda na levi strani.

Isabelle Beckers je že »doživela« mrtvi kot in ta dogodek opisuje kot eno največjih nočnih mor. »Najbolj grozljiva situacija, ki sem jo doživela, je bila vožnja po dvosmerni kolesarski stezi, ki je potekala po desni strani cestišča. Voznik, ki me ni opazil, je vozil vzporedno z mano in potem v križišču nenadoma, ne da bi se prepričal, ali kdo prihaja po kolesarski stezi, zavil desno. V trenutku mi je zaprl pot in samo močno zaviranje me je rešilo usodne nesreče! Samo delček sekunde me je ločil od smrti,« se spominja.

Kako se izognemo mrtvemu kotu? Pozornost in prilagojena hitrost sta nujna! »Ko vidim kolesarja pred sabo, tik preden hočem zaviti desno, ga ne prehitim, ampak upočasnim in vozim za njim, vse dokler kolesar v križišču ne nadaljuje naravnost, jaz pa zavijem desno,« razloži Jan Kopecký.

5. Kolesarjenje (kljub temu) postaja vse varnejše

Kljub vse večjemu številu tako avtomobilov kot kolesarjev na cesti, postaja kolesarjenje iz leta v leto varnejše. Zanimiva je raziskava, ki so jo opravili Danci. Na Danskem se je v zadnjih desetih letih število kolesarjev povečalo za 10 %, hkrati pa se je število nesreč znižalo za 55 %. Ta trend je še bolj očiten prav v glavnem mestu Kopenhagen, kjer se je v zadnjih desetih letih kolesarski promet povečal za 30 %, vendar se je število nesreč zmanjšalo za 33 %. Danci pravijo, da se gre za take rezultate zahvaliti predvsem hitremu napredku prometne infrastrukture, ki je pomemben poudarek namenila prav kolesarjem. In hiter razvoj kolesarske infrastrukture je moč zaznati v mnogih evropskih državah.

»Živim v Belgiji, zibelki kolesarstva, kjer vozniki spoštujejo kolesarje na cesti. Gradi se ogromno novih kolesarskih stez, imamo celo kolesarske avtoceste. Prihajam pa iz Limburga na Nizozemskem, mesta, ki je znano po kolesarskem turizmu. Vemo, kaj Nizozemska pomeni za kolesarje. Vendar se tudi tam pojavi kakšna težava. Včasih, ko obnavljajo kakšno kolesarsko stezo in smo kolesarji prisiljeni uporabiti običajno cesto, vozniki tega ne sprejemajo ravno najbolje,« pripoveduje Isabelle Beckers.

Češki prometni strokovnjak Jiří Polomis meni, da je eden od načinov za varnejše kolesarjenje občasna izmenjava vlog. Po njegovem mnenju bi morali vozniki včasih na kolo, kolesarji pa v avto. Na srečo je za večino udeležencev v cestnem prometu uporaba različnih vrst prevoza že nekaj običajnega. Tudi Isabelle Beckers opozarja na prednosti menjave vlog. Kolesar, ki vozi avto, prav gotovo bolj pogosto uporablja vzvratna ogledala in voznik, ko je na kolesu, prav gotovo bolje opazi vse nevarnosti prometa. »Vedno poskušam priti v vidno polje voznika in se prepričati, da me vidi. Gre tudi za vzajemno spoštovanje. Če se voznik ustavi ali upočasni zato, da varno nadaljujem, se mu vedno vljudno zahvalim. To je osnova medsebojne kulture, sožitja med kolesarjem in voznikom v cestnem prometu, kajne?« razloži Belgijka.

Bolj ko se bomo medsebojno spoštovali in razumeli potrebe tako kolesarjev kot voznikov, bolj varne bodo naše ceste.