{{alert.message}}
  • 10. 9. 2019
  • simplyClever
  • Modeli

Superb je Škodin model z največ izvedbami in različicami, ki bo ustrezal tako izjemno varčnim kupcem kot ekološko ozaveščenim, pustolovsko navdahnjenim, zastrupljenim z adrenalinom, pa tudi tistim, ki od svojega vozila zahtevate »le« prostornost, udobje in vrhunsko tehnologijo.

Preberite članek

PRAVA POT

  • 6. 12. 2013
  • simplyClever
  • Potovanje

Ko potujem, potujem zato, da širim svoja obzorja, odkrivam svet in postajam boljši človek. Pot v svet je zato zame vedno pot k sebi, najlepše poti pa so tiste, na katerih me spremlja moja družina.

Besedilo in foto: Aleš Bravničar

Svetovne prestolnice so lahko zanimiva reč. Vzemimo Pariz: romantično mesto, polno impresivnih kotičkov, intimnih kavarnic in ravno prav nakičenih butikcev, da se slehernik lahko zabava z ogledovanjem izložb in opazovanjem sivolasih dam s Hermesovimi šali, ki se vijejo med njimi. Pariz ima diskreten šarm buržoazije in svež, odprt kozmopolitski utrip tako ob dveh popoldne kot tudi ob štirih zjutraj. A le ne zaidite v napačno mestno četrt ob napačni uri, če nočete, da vas oropajo  ali  poškodujejo.  Tudi Berlin je prestolnica, ena največjih. A z Berlinom sva že od nekdaj slaba prijatelja. Ne vem, ali je to zaradi fiktivnih predsodkov ali pa se mi je mesto morda zamerilo v katerem od prejšnjih življenj. Na splošno se z leti moj odpor do velikih betonskih prestolnic noče in noče spremeniti. Zato poskušam pozabiti na mravljišča velemest in zadihati skupaj z naravo, v neodkritih krajih, v  katerih  le  redko  postopajo paketni turisti z Zahoda. Tam preži na radovednega hedonista spektakel neodkritega, nenavadnega, morda celo nekoliko bizarnega. Kraji, ki se ne bi želeli videti v ogledalu in ki hkrati prikazujejo lepoto ter dekadenco ali pa le nemo zijajo z neskončno praznino onstran zguljenih fasad in pozabljenih vasic, v mojih očeh vzbujajo neustavljivo željo po takojšnjem obisku. To so kraji, v katere jo najraje mahnem tudi s svojo družinico.

Eksotična družinska potovanja v lastni režiji, izpeljana na udobnih sedežih lastnega avtomobila, pa niso le poležavanje in ogledovanje znamenitosti. Največkrat zahtevajo temeljito organizacijo in nenehno skrb, ali bodo zadeve tekle tako, kot je treba. Priprave so obsežne, a je zaradi njih  potovanje  veliko  zanimivejše. Sčasoma namreč prideš do spoznanja, da je pot veliko pomembnejša od cilja. Sodobni paketni turisti, zdelani od stresa vsakdana, si želijo zgolj radodarnih doz »relaksacije«, ki je po navadi le sinonim za opravičevanje lenobnosti. Če se zleknemo pred bazen all inclusive hotela v kateri koli državi na svetu in se po slovenski tradiciji ves dan razvajamo z drugorazrednim alkoholom iz hotelskega bara, ni nič narobe. Vendar si s tem ne bomo razširili obzorij, odkrivali sveta in iz nas ne bo nikoli nastal boljši, bolj odprt človek.

Glasbenik in pisec Henry Rollins je v nekem intervjuju dejal: »Za nekatere ljudi pomeni preživeti dan hoditi dvanajst milj daleč po štiri vedra pitne vode. So stvari in izkušnje, ki se jih ne moreš naučiti iz nobene knjige in ki čakajo nate na drugi strani. Veliko ljudi se vrne s potovanj in takrat jim posveti žarnica razodetja.«

Ne, bistvo sveta se ne skriva v velikih urbanih centrih, v katere množično  rinemo,  ampak  daleč stran, v intimnem vsakdanu ljudi s podeželja, z otokov, vasi. Največje razkošje, ki ga premoremo na sleherni poti z družino, je nedvomno tisto, ki ga sodobnemu človeku nove dobe tako zelo primanjkuje – čas. Ta lahko v krajih, v katerih nam je lepo, dneve spremeni v tedne, dolgo-časne dogodke in pusta čakanja na mejah ali pri mehaniku, ki se usmili uboge družine sredi noči, pa ob novih doživetjih hitro izbriše iz spomina. Čas je najdragocenejša dobrina naše družine in meseci, ki jih preživimo na poti po Aziji, Afriki ali Evropi, so res prvinska doživetja, pri katerih štirje ljudje dihajo kot eden in se zlijejo v eno samo celoto. Kar naredi pot še posebej zanimivo, je pogled moje boljše polovice, ko se odločim za manjši obvoz in se po nekaj sto kilometrih blatnega makadama izkaže, da je vasica, v katero sem rinil za eno fotografijo, pravzaprav prečudovita, morda celo vrhunec celotne poti. Ti mali trenutki so tisto, zaradi česar je čas naš tako dragocen in ljubosumno varovan zaklad.

Nikoli ne boste vedeli, če je potovanje take vrste primerno za vas, dokler ne boste pripravili kovčkov in preprosto odšli. »To ni za nas, naš otrok je premajhen,«  slišim  praviti  previdne starše z novorojenčki. Vse preveč jih misli, da se pustolovščina konča, ko na svet prijokajo mali prestolonasledniki  in  prestolonaslednice. Naj vam zaupam, da se takrat zabava šele zares začne! Kaj je lepšega kot sanjati svoje sanje skupaj z družino? Kako neprecenljivi so spomini, ki jih ustvarjamo skupaj! S starejšo hčerko smo odšli čez Atlantik, ko je imela štiri mesece. Od takrat je obiskala več kot dvajset držav in z nami prepotovala nekaj deset tisoč kilometrov. Tako ona kot tudi njena mlajša sestrica sta s potovanji postali potrpežljivejši, dojemljivejši in dvanajst ur v avtomobilu z veliko postanki ne predstavlja več nikakršnega problema. Otrok sprejme rutino, z veliko žlico požira svet okrog sebe  in  njegovi  možgani  kot spužva vpijajo vse, kar se dogaja okrog njega. Sproščenost potovanja pa je vedno premo sorazmerna s sproščenostjo staršev. To pravilo drži kot pribito.

Mnogi so prepričani, da je potovanje z dojenčkom sila zapletena reč, ki zahteva neskončno prtljage in reči, ki jih nujno potrebuješ na poti. To je daleč od resnice. Dojenčki, ki se dojijo, so verjetno daleč najhvaležnejši sopotniki – ko so pokakani, jih previješ, ko so lačni, jih podojiš, ko so zaspani, pa eno kitico oddremajo. Ne razumem staršev, ki mi zagotavljajo, da se tako majhna bitja »itak ne bodo spomnila ničesar«. Spomnili se bomo vendar mi, starši! Spomnili se bomo, kako lepo nam je bilo, ko smo skupaj osvajali svet. Kako smo izpustili kakšno znamenitost in namesto tega raje odšli v park ali pogrnili odejico in se stiskali ter igrali s svojo ljubko kepico. Če ste bili kadar koli v dilemi in se spraševali, ali je tako mlado bitjece primerno za dolgo potovanje, je moj odgovor absolutno pritrdilen – pozabite na vse in se že enkrat odpravite na pot!

Seveda pa je treba biti na vsakem potovanju previden. A le do te mere, da to ne vpliva negativno na vzdušje in na vse ljudi okoli nas. Sam sem svoji dekleti vedno učil, naj bosta previdni z ljudmi, ki jih ne poznata. Potem pa sem vsakič znova začutil, kako blizu smo si pravzaprav ljudje, ko sta se moji hčeri rajajoč igrali z vrstniki in novimi prijateljicami iz Turčije, Tunizije ali Liechtensteina, in to ne da bi spregovorili eno samo besedico njihovega jezika. Otroški jezik je univerzalen, brez skrbi in predvsem brez kulturnih, verskih in rasnih preprek! Težko je verjeti, da znajo otroci tako zelo uživati brez sobe, polne igrač, brez iPadov in brez televizije. Včasih jim je treba le pokazati pravo pot. Ta pa se začne bližje, kot si mislite.

 

 

Zvone Šeruga, zvoneseruga.com: Začelo se je s pristno popotniško strastjo, mladostno željo po avanturi, odkrivanju novega, premikanju meja. Silno vesel sem, da je vse to še vedno prisotno. Sem pa realen človek v dokaj zrelih letih in me torej vsaj toliko veseli tudi dejstvo, da so potovanja postala tudi moje delo in služba. Od nekdaj sem svobodnjak in včasih se šaliva z ženo: ona gre v službo petkrat tedensko, jaz pač petkrat letno, le dlje ostanem. In še vedno so vmes poti le za dušo (in morda novo knjigo), na katerih le zapravljam, ne pa služim. Časovne omejitve svobode nikoli niso bile del mojega življenja, denar pa … no, ja, vse je stvar prioritet. Najlepši spomini me vežejo na poročno potovanje. To je bila Afrika, leto dni dolgo prebijanje do juga celine in nazaj z motorjem. In s preverjeno krasno sopotnico, ki mi še danes, četrt stoletja kasneje, stoji ob strani, z dvema otrokoma vred. In pravzaprav mi ravno to vse bolj daje tisti najprijetnejši občutek – da mi je namreč uspelo združiti nemirna morja in varen pristan, avanture in družinsko življenje. Da mi je vrnitev domov še vedno in celo čedalje bolj najlepši del najenkratnejših poti.

Benka Pulko, BenkaPulko.com: V svet me ženejo radovednost, volja do življenja, želja po učenju, veselje do novega in drugačnega. Vsaka povprečna Slovenka porabi za življenje več cvenka od mene. Samo pomislite, koliko nanesejo kavice, cigarete, vsak mesec nove majčke in srajčke, beljenje griv, depilacije in podobne frustracije … Vse svoje pridelke (plače nimam, ker me za moje ne-delo ne plača nihče) spreminjam v bencinske hlape. Z njimi povzročam najmanj škode in gorja. Vsak izmed nas izbere, ali bo svoj čas vlagal v kapitalizem, lenarjenje, vzgajanje otrok, pritoževanje, konjičke …  Osebno sem se odločila za potovanja. Odločitve nisem obžalovala niti za trenutek. Potujem rada s čimer koli, s tovornjakom, kolesom, letalom, slonom, peš, jasno pa še daleč najraje z motorjem. Zadnje čase mi hodijo po glavi jahanje osla, kotalke in raketa. Bomo videli, za kaj bodo volja, moč in sodelovanje vesolja.

Sorodni članki