{{alert.message}}
  • 22. 10. 2019
  • simplyClever
  • Modeli

Slovenci smo fenomen – Škode kupujemo, še preden jih sploh vidimo, otipamo in zapeljemo. Tudi najnovejši Kamiq ni izjema. A zakaj?

Preberite članek

Ste (zares) pripravljeni na vse?

  • 26. 4. 2017
  • simplyClever
  • Nasveti
  • Varnost
  • Vzdrževanje

Vožnjo je vedno treba prilagoditi razmeram na cesti. Kako torej varno vozimo v slabem vremenu?

Toplejši del leta ne prinaša le sonca, ampak pisan kalejdoskop najrazličnejših vremenskih pojavov. Pomislite: močan naliv, v trenutku zmanjšana vidljivost, sunki vetra, toča … Nenadna sprememba vremena in voznih razmer hitro povzroči velike težave. Ob nenadnem močnem nalivu je za voznike najnevarnejša stoječa voda na cesti. Če je količina padavin v kratkem času velika, voda težje in počasneje odteka s ceste.

Vodne pasti

Ko obcestni jarki zaradi obilice vode niso več dobro pretočni, se čez cesto razlijejo večje količine vode, ki je na stiku vozila s cesto nevarna predvsem zaradi splavanja (akvaplaninga) in je med najpogostejšimi vzroki za nesreče v slabem vremenu. Splavanje je pojav, ko avtomobilska pnevmatika zaradi plasti vode izgubi stik s cesto in (za)plava po vodni površini. Avto, katerega pnevmatike izgubijo stik s cesto, torej postane nevodljiv. Giblje se le še po zaslugi svoje kinetične energije – izključno v smeri, v kateri se je gibal pred splavanjem. Povedano drugače: avto gre v takšnem trenutku po svoje in nad njim izgubimo vso kontrolo. Splavanje oziroma akvaplaning na cestah z veliko vode le težko preprečimo; najučinkovitejša rešitev je zadostno – in pravočasno – zmanjšanje hitrosti. Če vozimo dovolj počasi, pnevmatike ne morejo splavati.

Avtomobilske pnevmatike so zasnovane in oblikovane tako, da posebni kanali na tekalni površini odvajajo vodo izpod pnevmatike. Pogoj za to je, da so kanali ustrezno globoki oziroma da pnevmatika še ni prekomerno obrabljena. Naši predpisi (za letne pnevmatike) določajo spodnjo dovoljeno mejo globine profila pri 1,6 milimetra, a je to za dobro obnašanje pnevmatike na mokri cesti veliko premalo. Bodite pozorni na svoje pnevmatike in jih nadomestite z novimi, tudi če globina profila še ustreza zakonskim merilom, sicer se vam bo zgodilo, da boste morali pnevmatike menjati sredi poletja, na primer tik pred odhodom na počitnice!

Veliko izbiro kakovostnih pnevmatik najdete v pooblaščeni prodajno-servisni mreži z vozili Škoda, kjer vam bodo strokovno svetovali in poskrbeli tudi za montažo novih pnevmatik.

Ko z avtom zapeljemo v globoko lužo, velja upoštevati nekaj pravil. Voznik bo na volanskem obroču hitro začutil, da ga prednji kolesi ne ubogata več. V takšnem primeru je treba ohraniti smer vožnje in volanski obroč držati pri miru, hkrati pa je treba odmakniti nogo s pedala za plin in stisniti pedal sklopke. Pnevmatike se bodo tako vrtele s hitrostjo vožnje in ne bodo blokirale vozila. To nam bo zelo koristilo, ko bomo znova zapeljali na bolj suho površino ceste, saj lahko ob pritiskanju na pedal za zavoro in obrnjenem volanskem obroču avto nenadno zavre ali sunkovito spremeni smer. Takšna situacija je lahko zelo nevarna, tako da dodatna previdnost v deževnih dneh ne bo odveč.

Videti (in biti viden)

Nenadno poslabšanje vremena poleg drugih neprijetnosti povzroči tudi, da voznik slabše vidi cesto in njeno okolico. Močan dež, pršec vozil pred nami ali megla so nevarni dejavniki za nenadno zmanjšanje vidljivosti, kar pa nam izjemno skrajša reakcijski čas. Tudi tu velja: če je vidljivost iz vozila slabša, zmanjšamo hitrost in močno povečamo varnostno razdaljo do vozila pred seboj! Pri tem pa velja opozoriti, da je treba hitrost zmanjševati postopoma, saj v nasprotnem primeru hitro povzročimo nalet vozil.

Med osnovne pogoje za dobro vidljivost iz avta sodi očiščeno vetrobransko steklo. V dežju za to skrbijo metlice brisalnikov, ki morajo s svojim tankim gumenim robom z vetrobranskega stekla sproti odvajati velike količine vode. Guma sodi med materiale, ki se s časom obrabijo in utrudijo – guma izgubi prožnost, začne se vihati in zvijati, takšna pa le še slabo (o)briše vodo z vetrobranskega stekla. Skrbni vozniki bodo hitro opazili, kdaj metlice niso več učinkovite, drugi pa naj jih pogosteje pregledajo od blizu. Ponudba ustreznih oziroma dobrih metlic brisalnikov je pestra in raznolika. Velja pa pripomniti, da so še vedno najboljše tiste, ki jih za svoja vozila priporoča znamka Škoda, saj so prilagojene obliki vetrobranskega stekla, kar omogoča kar najboljše čiščenje. Materiali so trajnejši, vsa Originalna dopolnilna oprema® pa ima tudi garancijo.

Še pomemben opomnik: avtomobilska stekla je treba redno čistiti tudi od znotraj. Na steklih se namreč s časom nabereta umazanija in maščoba, zaradi takšne plasti pa se vetrobransko steklo ob veliki zunanji vlažnosti (ki je pogost spremljevalec slabega vremena) bistveno hitreje zarosi.

Kakovostna čistila in nadomestne metlice brisalnikov lahko kupite v pooblaščeni prodajno-servisni mreži z vozili Škoda, kjer vam bodo svetovali pri pravilni izbiri.

Da ne pride do nesreče, mora biti naše vozilo v slabem vremenu dobro vidno tudi vsem drugim udeležencem v prometu, za kar skrbijo svetlobna telesa oziroma avtomobilske luči. V Sloveniji je uporaba luči zakonsko obvezna tudi podnevi, zato so – vsaj od spredaj – avtomobili praviloma dobro osvetljeni in vidni. Zadaj je zgodba drugačna: ker obvezna uporaba dnevnih luči velja le za žaromete, večina vozil zadaj podnevi nima prižganih luči. V lepem vremenu to ni težava, v slabem – predvsem deževnem – pa je! Zato nasvet: ko zapeljete v naliv, (ročno) prižgite luči, čeprav je zunaj še dan. To velja tudi za vozila s samodejnim vklopom luči, pri katerih se te v deževnem vremenu pogosto ne prižgejo same od sebe.

Previdno, pozorno – in obzirno

Najpametnejši nasvet ob slabem vremenu je sicer, da ostanite doma, a mnogokrat nas takšne skrajne vremenske razmere ujamejo ravno na poti.

Pri nas še vedno prepogosto doživimo prizore, ko vozniki ustavljajo v podvozih na avtocesti, da njihovega vozila ne bi poškodovala toča. Takšno početje je lahko smrtno nevarno, pa ne samo za tistega, ki je tam zaustavil avto, ampak tudi za druge voznike, ki so se na isti poti znašli v prav takih ali slabših razmerah in vidljivosti. Obenem je takšno ravnanje v nasprotju z zakonom, saj ustavljanje na odstavnem pasu na avtocesti v takšnih primerih ni dovoljeno.

Če je naliv tako močan, da so razmere za vožnjo nemogoče, je najvarneje, da se počasi in varno pripeljete do prvega izvoza z avtoceste in nevihto prevedrite na najbližjem varnem mestu ali parkirišču. Če tudi to ne gre, velja avto zaustaviti vsaj na takšnem mestu, na katerem ne ogrožamo varnosti drugih in ne oviramo poti, ki jo za intervencije potrebujejo reševalci, gasilci ali druge službe za pomoč. Nanje nikoli ne smemo pozabiti!

Življenjsko pomembna: zadostna varnostna razdalja

Šole in treningi varne vožnje veliko časa in pozornosti namenjajo varnostni razdalji. Zadostna varnostna razdalja namreč pogosto odloča o tem, ali se bo nenaden dogodek na cesti končal srečno ali z nezgodo. Razdalja do spredaj vozečega avtomobila mora biti vselej takšna, da lahko varno zmanjšamo hitrost ali se zaustavimo, če vozilo pred nami nenadoma zavre, zmanjša hitrost ali se popolnoma ustavi. V skrajnem primeru je varnostna razdalja torej enaka razdalji, na kateri se lahko pred oviro popolnoma zaustavimo, in sestavljena iz dveh ločenih delov: iz razdalje, ki jo prevozimo v času, ki ga potrebujemo, da se odzovemo na nenaden dogodek, in iz razdalje, ki jo potrebujemo, da zaustavimo avto. Povedano drugače, varnostna razdalja je sestavljena iz reakcijske razdalje in zavorne poti. Ker smo si vozniki različni, je različen tudi naš reakcijski čas. Posplošeno velja, da v povprečju potrebujemo eno sekundo, da se odzovemo na neki dogodek. Pot, ki jo avto opravi v tej sekundi, je seveda odvisna od hitrosti. Najlažje jo izračunamo tako, da hitrost v kilometrih na uro pomnožimo z 0,27; tako je na primer reakcijska razdalja pri 30 km/h enaka 8,1 metra, pri 50 km/h 13,5 metra, pri 100 km/h 27 metra, pri 130 km/h pa 35,1 metra. To si velja dobro zapomniti; od nenadnega dogodka do začetka zaviranja pri hitrosti 130 km/h prevozimo več kot 35 metrov, preden sploh začnemo zavirati.

Drugi del enačbe je zavorna pot, ki je znova odvisna od številnih dejavnikov. Poenostavljena formula namreč pravi, da je zavorna pot enaka kvadratu hitrosti, deljenemu z zmnožkom dvakratnega gravitacijskega pospeška in koeficienta trenja vozne podlage. Če zanemarimo koeficient trenja, vidimo, da zavorna pot narašča s kvadratom hitrosti. Če moramo nenadno zavreti na mokri cesti, to pomeni, da je koeficient trenja še slabši, zavorna pot pa se zato še podaljša.

Vihar na cesti

Marsikateri voznik je že na lastni koži spoznal moč vetra na cesti. Močni sunki, še zlasti, če veter piha s strani, lahko močno vplivajo na smerno stabilnost vožnje. Pomislite, veter nas vendar skuša odpihniti s ceste! Pri tem pomaga le eno: odločno zmanjšanje hitrosti. Velja pa upoštevati tudi dejstvo, da lahko orkanski veter na cesto prinese predmet iz okolice, na primer vejo ali kar celo drevo. Še zlasti je to nevarno na cesti, ki se vije skozi gozd. Ob močnem vetru torej pozor! Voziti je treba previdno in z majhno hitrostjo, še zlasti na odprtem, recimo na mostovih ali na cestah, kjer je postavljeno opozorilo o možnih sunkih vetra v obliki opozorilnega znaka z vetrnim simbolom (pri nas so takšni kraji najpogosteje na Primorskem in Vipavskem).

Strele? Brez strahu!

Močne nevihte večkrat spremljajo tudi udari strele. Kot se verjetno še spomnite iz šolskih klopi, avtomobil deluje kot Faradayeva kletka, torej kot prostor, ki razločuje električno polje. Če v avto udari strela, električni tok steče po zunanji strani avtomobila, v notranjosti pa električnega naboja ni. Povedano drugače: električni tok steče po avtomobilski kletki v tla, zato smo v notranjosti avtomobila varni. Kaj pa vozniki kabrioletov? Tudi ti se nimajo česa bati, saj so tudi v platneni strehi kovinski oporniki, ki delujejo kot Faradayeva kletka.

Sorodni članki