{{alert.message}}
  • 22. 10. 2019
  • simplyClever
  • Modeli

Slovenci smo fenomen – Škode kupujemo, še preden jih sploh vidimo, otipamo in zapeljemo. Tudi najnovejši Kamiq ni izjema. A zakaj?

Preberite članek

Trije prijatelji, en Citigo in 30 tisoč km

  • 23. 12. 2013
  • simplyClever
  • Reli

Bi se stlačili v majhen avto samo zato, da bi se v njem peljali pol poti okoli sveta? Ne, takšnih ljudi ni prav veliko. Tale zgodba govori o treh 20-letnih fotografih,željnih avanture, in njihovi udeležbi na Mongolskem reliju, enem največjih dobrodelnih relijev na svetu. 

»Ehem … fantje, kaj se je zgodilo s cesto?« Ni bilo prvič, da smo si postavili to vprašanje. Bili smo sredi nikogaršnje zemlje nekje med Tadžikistanom in Kirgizistanom. Gramozna cesta, po kateri smo se peljali, je izginila, kot bi odrezal, in pred nami je hrumela mrzla rjava voda. Oskar je brez odlašanja odkorakal vanjo in za- čel iskati plitvine. Nato je Fabian vžgal avto in začel previdno slediti Oskarjevim navodilom, jaz pa sem hitro pograbil fotoaparat, da bi ovekovečil vznemirljivi trenutek. Ko sem si kasneje, po še enem uspešnem prečkanju reke, ogledoval svoje fotografije, se je vse kar naenkrat zazdelo tako zelo neresnično. Tu smo, na dogodivščini svojega življenja, stotine kilometrov stran od doma, nekje med mejama držav, za kateri ljudje niti ne vedo, da obstajata, in rijemo po blatu!

Pod vsemi nalepkami se skriva popolnoma običajen Citigo – razen drobnih sprememb: dodatnih luči, še posebej vzdržljivih pnevmatik in večjega akumulatorja.

V Mongolijo!

Vsi trije smo se že večkrat pogovarjali o tem, da bi si skupaj privoščili kakšno dogodivščino, a se nikakor nismo mogli odločiti, kaj naj bi to pravzaprav bilo. Ko pa sem lani med potovanjem po Kitajski srečal mladega Britanca, ki se je že udeležil Mongolskega relija, so me njegove zgodbe očarale. V trenutku sem bil pečen in kmalu tudi Fabian in Oskar nista več mogla razmišljati o ničemer drugem.

Mongolski reli, ki vodi od Velike Britanije do Ulan Batorja, pravzaprav ni reli. Izbira poti je odvisna od vsake ekipe. Poleg tega sploh ne gre za to, kdo bo na cilj prišel prvi. »Zmagovalka« je ekipa, ki ima za seboj najvznemirljivejšo pot, najbolj nore spomine in ki v dobrodelne namene zbere največ denarja. Pravilo, ki se ga morajo držati vsi sodelujoči, je le eno: prostornina motorja njihovega vozila ne sme biti večja od 1,2 litra. V prevodu to pomeni, da se na slabe ali celo neobstoječe ceste v osrčje Azije podajajo majhni avtomobili, ki niso bili narejeni za takšne avanture. A če se je leta 2004 prireditve udeležilo zgolj šest vozil, je na zadnjem reliju sodelovalo že več kot 200 avtomobilov!

Kateri avto torej izbrati? Pred nami je bila izzivov polna pot in sila omejena izbira, a ker smo brali, da je ciljno črto v zadnjih letih prečkalo veliko vozil Škoda, smo se odločili za avto, ki mu lahko zaupamo. Sprva smo nameravali kupiti devet let staro Fabio, a le tri tedne pred startom sem poklical predstavnike blagovne znamke Škoda na Švedskem in jim predstavil naš načrt. Zamisel jim je bila všeč in za dobro ceno so nam prodali leto dni star Škoda Citigo 1,0 s 60 konjskimi močmi. Mestni malček je bil po nekaj drobnih izboljšavah videti kot pravi reli dirkalnik! Nato smo se lotili potovalnega načrta. Začeli smo iskati zanimive kraje na poti med Švedsko in Mongolijo. Označili smo si jih na zemljevidu, med njimi potegnili črto in – voila! – tako je nastal na-črt naše poti.

Mali Citigo, ki smo ga pozneje ljubkovalno poimenovali Erkan, se je izkazal za zanesljivega prijatelja. Popeljal nas je skozi puščave in gorovja, ki so se vzpenjala tudi 4600 metrov visoko, ter se prebijal po brezpotjih, primernih za štirikolesnike. Zakaj Erkan? Preprosto: na bencinski črpalki v Turčiji smo srečali nekega Erkana, ki se je sredi pogovora nenadoma odločil, da bo svoje ime napisal na pokrov motorja našega Citigoja. Vse skupaj se nam je zdelo zabavno, zato smo avto preimenovali v Erkana …

»Je to res prava pot?«

Med vožnjo po dolini Wakhan smo se kar naenkrat znašli na ozki, vijugasti gramozni cesti, ki se je vzpenjala strmo v gore. »Kje smo narobe zavili? Sta videla kje kako drugo cesto?« V upanju, da bomo našli domačine, ki bi nam pokazali pravo pot, smo se obrnili. Nekaj minut kasneje smo srečali moškega, ki je potrdil naše najhujše strahove: da, bili smo na pravi poti. Kazal je v smer, iz katere smo se ravno pripeljali, nam pa je postajalo vse težje pri srcu. Cesta je bila res strma in vsepovsod po njej so ležale velike skale. Z Oskarjem sva skočila iz avta, da ga odrešiva odvečne teže, Fabian pa se je odpeljal naprej v oblaku prahu. Slišala sva, kako skale praskajo po podvozju, in videla, kako se naš mali Citigo muči po serpentinah, nato pa sva po nekaj minutah tesnobne groze Fabiana in njegovo vozilo le zagledala na vrhu. Kako nama je odleglo!

Res, kamor koli smo šli, so nas čakali nove dogodivščine in izzivi. Če smo se izgubili, so se vedno našli prijazni domačini, ki so nam pomagali. Čeprav nismo znali njihovega jezika, oni pa ne našega, se je telesna govorica odlično obnesla. Kolikokrat so nas povabili v svoje domove, nam tam postregli z domačo hrano, ponoči pa nam ponudili streho nad glavo!

Seveda pa takšno potovanje ne more iti vedno po načrtih. Vsako prečkanje meje je pomenilo ure in ure papirologije. In seveda policija! Vsi policisti so v vseh teh tako zelo različnih državah počeli vse, kar so le mogli, da bi našli kaj, zaradi česar bi nas lahko kaznovali in nato od nas dobili podkupnino. A nekako se nam je uspelo izgovoriti in na koncu smo se vedno razšli v smehu!

Posladek za konec

Razrite in marsikje neobstoječe ceste našemu malčku niso niti najmanj prizanašale, toda zdržal je vse do glavnega mesta Mongolije. Pravzaprav še nekaj ur dlje. Že med potjo nazaj proti Švedski smo se le nekaj ur vožnje iz Ulan Batorja ustavili v naravnem rezervatu. Tam pa se nam je pokvaril jermen alternatorja. Bilo nam je jasno, da se bomo brez alternatorja lahko vozili le tako dolgo, dokler bo zdržal akumulator. Priznam, postali smo precej živčni, saj je bilo treba avto in nas namesto domov spraviti spet nazaj v Ulan Bator. Ugasnili smo luči, radio, klimo, vse zato, da bi prihranili čim več energije. Ob zori smo varno prispeli na cilj in se naslednje jutro podali v lov za jermenom. A ker Škoda v Mongoliji modela Citigo ne prodaja, se je to deset ur in nešteto trgovin pozneje pokazalo za trd oreh. Začelo nas je skrbeti. Za kako dolgo smo obtičali tu?

Naslednji dan se je začel bolje. Našli smo edinega pooblaščenega trgovca z vozili Škoda v državi in mož je bil tako prijazen, da nas je sam vozil od odpada do odpada in od ene specializirane trgovine do druge, nam pomagal in prevajal. Zadnja postaja je bila trgovina z rezervnimi deli zunaj mesta. Le pet minut, preden so jo zaprli, je Oskar iz nje prikorakal ves nasmejan! Uspelo mu je najti jermen, ki je bil le milimeter predolg, in ko smo zadevo preizkusili v avtu, je reč delovala! Zjutraj se je tako le začela naša težko pri- čakovana pot nazaj na Švedsko. Če me zdaj vprašate, kako je bilo, vam lahko z nasmehom povem, da smo obiskali dežele, za katere si ni nihče izmed nas mislil, da jih bo kdaj doživel, in srečali na stotine prijaznih ljudi. Pri tem pa smo se neverjetno zabavali.

Ekipa Team DeTour so trije 21-letni fotografi Oskar Bakke (levo), Marcus Olsson (v sredini) ter Fabian Wester (desno). Ker je prevečkrat videl Hitre in drzne, je Oskar prevzel vlogo voznika, Fabiana pa je doletela pomembna vloga »grelca sedeža«. Za Marcusa, ki se potepa po svetu že vse od konca srednje šole, pa je bil Mongolski reli le še en izgovor, da mu ni bilo treba biti pri miru. »Obožujem potovanja in dogodivščine. Potem ko sem slišal za ta reli, si ga nisem mogel izbiti iz glave. Razmišljal sem samo še o tem, kako bi bilo, če bi se ga udeležil.«

Sorodni članki