{{alert.message}}
  • 30. 1. 2019
  • simplyClever
  • Reli

Posadka Jan Kopecký/Pavel Dresler je v letu 2018 osvojila naslov svetovnega prvaka WRC2. Spoznajte njuno izjemno vozilo, Fabio R5, ki bo kmalu deležna resne prenove, predvsem pa vam tokrat predstavljamo njuno adrenalinsko zgodbo skozi nekoliko drugačen zorni kot: s sovozniškega sedeža.

Preberite članek

Yeti v Afriki!

  • 28. 7. 2016
  • simplyClever
  • Potovanje

Ko sva lani končala turo po Kavkazu, je napočilo vprašanje, kam naslednjič. Večkrat se je v pogovoru pojavil Senegal v Zahodni Afriki. Zakaj? Ker ga ni obiskal še nihče od naju. Torej sva šla!

 Tekst: Jiří Švamberk     Fotografije: Jiří Dymáček

Priznam, eden od bolj oportunističnih razlogov za izbiro Senegala je bila nedvomno na tisoče kilometrov dolga vožnja po obljubljeni deželi puščavskih relijev. S fotografom Jiříjem sva oba navdušena ljubitelja deskanja, ki se ga v domačih zemljepisnih širinah težko lotevava, saj pomeni dolge ure vožnje do cilja. Najbližje mesto na francoski obali, ob Biskajskem zalivu, je od Češke oddaljeno približno 1.600 kilometrov. A razdalja še ni tako velik problem. Resnična težava, če ji lahko tako rečemo, je trenutna priljubljenost deskanja. Seveda so še z avtom dostopni kotički, ki jih deskarska vročica še ni dosegla, a so skrbno varovana skrivnost lokalnih deskarjev. In verjemite mi na besedo, da na primer v Španiji lokalpatriotizem jemljejo zelo resno. Da bi bila mera polna, so v zimskih mesecih temperature morja in zraka ob Atlantiku tako nizke, da že po eni uri s šklepetajočimi zobmi mrmraš hvalnice soncu. V Afriki je nekoliko bolje.

4×4 = obvezno

Za turo po Afriki nedvomno potrebujete zmogljiv pogon na štiri kolesa. Če se na črno celino odpravljate prvič in se vam niti ne sanja, kaj vas čaka, je to, da obtičite sredi Sahare, zadnje, kar bi tvegali. To pa seveda ne pomeni, da v Afriko ne morete, če nimate avtomobila s pogonom na štiri kolesa. Vseeno pa bi vam za mirno dušo priporočil takega.

Kot avtomobilski novinar lahko testiram različne avtomobile, zato ne pretiravam, če povem, da sem imel precej izbire. Kljub temu sem že dolgo vedel, kaj si želim. S Škoda Yetijem sem zagotovo prevozil največ poklicnih kilometrov. Okoli 15 tisoč jih je bilo in do prihoda novega Superba je bil zame najboljše, kar je prišlo iz tovarne v Mladi Boleslav.

Glede motorja ni nikakršne dileme: dvolitrski dizelski motor s 110 kW je naravnost idealen, ne le zaradi porabe, pač pa tudi zaradi velikega navora, ki se na peščeni podlagi izkaže za precej priročnega. V tovarni sem naročil tudi pnevmatike za vse podlage in avtomatski dvosklopčni menjalnik. Slednjega sem izbral, ker je trenutno eden najboljših na tržišču, pnevmatike pa, ker dobro vem, kaj pomenijo za terensko vožnjo, ki naju je čakala v naslednjih treh tednih.

Viza, viza …

Senegalska republika se razteza na zahodu afriške celine, in če se z avtom odpravite s Češke, je do tja vsaj 6.300 kilometrov. Iz španskega Algecirasa vodi le ena pot, N1, ki pelje skozi Maroko, Zahodno Saharo in Mavretanijo. Schengenski sporazum me je razvadil in zaslišanj v slogu »kdaj, kje in kako« na državnih mejah že dolgo nisem več vajen. V Afriki se boste meja dodobra naužili in verjemite mi, da so mi nekateri tamkajšnji postopki še danes nerazumljivi, in to kljub temu, da so nama prečkanje meja občutno olajšali, saj so organizacijo potovanja med drugim prevzeli tudi udeleženci relijev in poskrbeli za zveze na afriških mejah.

Do nedavnega je bila za vstop na senegalsko ozemlje potrebna viza. 1. maja lani so postopek poenostavili in potni list brez posebnega doplačila dodobra ožigosajo ter popišejo kar na sami meji. To pa še ne pomeni, da mejo prečkate mimogrede. Za pravo nočno moro se je izkazala Mavretanija, kjer so vize še vedno potrebne. Viza za trideset dni stane 120 evrov na osebo. Še pred potovanjem sva s fotografom vse potrebno uredila na mavretanskem konzulatu v Berlinu, saj si zapletov na poti res nisva želela. Vendar pa je viza le eden od dokumentov, ki jih potrebujete na poti z avtom. Drugi je carinsko potrdilo za avto, ki kakopak ni zastonj in za katero nisem vedel. Svojo nevednost sem drago plačal.

 

Potovanje v Afriko z lastnim avtom ima nemalo prednosti, saj si morate v primeru, da jekleni konjiček ni vaš, pridobiti overjeno notarsko potrdilo v francoščini, Afričani pa slovijo po tem, da radi povzročajo težave. Zaradi obsežnega uvoza rabljenih avtomobilov iz Francije v preteklosti Maročani vstopa v državo brez omenjenih dokumentov ne dovolijo. Še preden zapustite pristanišče, morate izpolniti zajeten kup različnih formularjev v arabščini in francoščini. A lahko ste brez skrbi, saj so cariniki vajeni procedure in vam bodo pomagali. Še precej ljudi, ki potujejo skozi Španijo ali Maroko, vam bo želelo pomagati, a jih lahko mirno prezrete, saj so popolnoma neškodljivi lovci za lahkim zaslužkom. Avtomobilskih dokumentov pa jim nikar ne izročajte. In nikar se zdaj ne nasmihajte, saj ne bi bili ne prvi ne zadnji, ki bi storili kaj takega.

Radar, kamor koli pogledaš

Za svoj prvi postanek sva izbrala Agadir v osrednjem Maroku, ki je približno 800 kilometrov oddaljen od pristaniškega mesta Tangier. Izberete lahko vožnjo po modernih avtocestah, kar kakopak ni zastonj, ali pa križarite po lokalnih podeželskih poteh, ki so prav tako odlične. Glede na to, kako na gosto so postavili cestninske postaje, so se Maročani najbrž zgledovali po Francozih, zato naj vas visoke cene najboljših avtocestnih odsekov ne presenetijo. Pot do Agadirja po avtocesti tako nanese 65 evrov.

Nekaj denarja lahko prihranite s potovanjem po podeželskih cestah, kar pa je precej zamudno, saj se maroške občine držijo druga druge in so daljše od pregovorno dolgih ponedeljkov. Kakovost cest je presenetljivo visoka in pri tem nimam v mislih le avtocest, ampak tudi ceste nižjega razreda. Navaditi se morate še na vseprisotne policijske kontrole, katerih število strmo narašča proti jugu.

Maroški varuhi reda in miru še posebej uživajo v dejavnosti, imenovani radarsko merjenje hitrosti. Pridno namreč merijo vsepovsod. Kot sva ugotovila, gre za nekakšno mednarodno igro, v kateri še posebej radi lovijo tujce. Najin končni rezultat je znašal pet kazni, pri dveh sva barantala, eni sva se izognila s podkupnino, eden od policistov nama je zaračunal 7 evrov, zadnji pa me je zaradi prehitre vožnje olajšal za 30 evrov. Vse skupaj je precej nenavadno, saj se domačini ne držijo nikakršnih pravil, sam pa sem moral biti zaradi tujih registrskih tablic dvakrat bolj previden in se prilagajati celo spremenljivim znakom za omejitve hitrosti. In teh ni bilo malo.

Najbolj znane maroške lokacije za deskanje so blizu Agadirja, a deskarski val iz Evrope je udaril celo tja. Ogorčena zaradi dobesedno tisoč ljudi, ki so se gnetli na enem mestu, sva nadaljevala pot proti Senegalu, upajoč na prazne plaže. Poleg tega 23 stopinj v zraku ni ravno izpolnilo najinih predstav o vroči Afriki.

Iz turističnega Agadirja naju je nadaljnjih 2.000 kilometrov vodilo skozi Zahodno Saharo na mejo z Mavretanijo. Moram priznati, da je območje precej zanimivo, čeprav ne vem, kdo bi si pravzaprav želel živeti tam. Maroko ozemlje imenuje (pozor!) Južni Maroko. Zahodno Saharo si je priključil z njenimi prebivalci vred, tako Mavretanci kot Alžirci, in se pri tem skliceval na njihovo članstvo v osvobodilnem gibanju Polisario, ki nadzoruje skoraj četrtino države, ter tako pritegnil pozornost domače in tuje javnosti.

Motoristični navdušenci bodo še posebej veseli cene nafte, ki se giblje okoli 50 centov za liter, in bencina, ki stane okoli 55 centov na liter. Kakovost goriva ni vprašljiva, vsi se lepo vozijo, le filtre je treba menjati nekoliko pogosteje. Nedostopnost tekočine (za zmanjševanje izpustov, op. ur.) AdBlue, ki je na voljo le na severu Maroka, je precej hujša težava.

Lokalne ceste so enolične, kar pomeni ravne in na videz neskončne, lahko pa vas na cesti presenetijo peščene sipine. V eno sem se zaletel ob treh zjutraj pri hitrosti malo čez 100 km/h, a je Yeti srečanje suvereno prestal.

 

Na mejo se splača priti zgodaj, saj se nikoli ne ve, kako dolgo vas bodo tam zadržali. Zato sva prispela ob zori in bila prva v vrsti čakajočih avtomobilov. Kljub temu sva postopek končala šele po dveh urah tekanja od enega do drugega okenca.

Hribovita Mavretanija

Maroko in Mavretanija zagotovo nista v najboljših odnosih, kar je razvidno iz dejstva, da je med obmejnima kontrolama na meji pas nikogaršnje zemlje, dolg približno šest kilometrov. Trenutno so nadzor nad puščavskim ozemljem prevzeli Združeni narodi in ga razminirali. Okolica je še vedno posejana z minami, in če se želite domov vrniti v enem kosu, iskanje bližnjic ni ravno priporočljivo. Lokalni zaslužkarji so si prilastili na ducate zapuščenih avtomobilov, od katerih so nekateri srhljive razbitine avanturistov, ki so iskali boljše poti, spet drugi pa mogočni stroji, še posebej glede na dejstvo, da državi ozemlja nista želeli prepustiti druga drugi.

Vojaški pregled je bil temeljit in približno enako hiter kot tisti na meji. Moški pri okencu nama je povedal, da sta vizi, ki sva ju pridobila v Berlinu, neveljavni. Potrebovala sva nove za 240 evrov, kar naju je precej vznejevoljilo. Nekdo je uslužbencem v Berlinu očitno pozabil povedati, da so biometrični podatki in prstni odtisi iz domovine veljavni le pol leta. Prekleto! Poskusila sva z uporom, a brez uspeha. Čez približno štiri ure sva stala na prvi policijski postaji v Mavretaniji, olajšana za 240 evrov, v potnih listih pa sva imela lepo novo nalepko, ki pa, kot sva izvedela pozneje, velja le za vstop. Pri izstopu iz države je bilo treba pridobiti novo vizo. Tako je, dodatnih 120 evrov na osebo.

Skozi Mavretanijo sva se zgolj peljala, saj se tam ne da deskati, čeprav sva ob povratku po nasvetu neke Španke vseeno našla primerno lokacijo. Skoraj 900 kilometrov ob obali sva prevozila v dveh delih, ker se ponoči tod ni priporočljivo voziti. Obstaja namreč velika verjetnost, da v temi trčite v kakega neosvetljenega Mercedesa ali Renaulta, saj se jih kar polovica vozi brez luči.

Željna deskanja sva nestrpno iskala mejo s Senegalom, v katerega je mogoče vstopiti na dveh mejnih prehodih. Prometnejši prehod Rosso vodi čez reko, drugi pa skozi narodni park. Odločila sva se za pot skozi park zaradi gneče na Rossu in zveze, ki naju je čakala na prehodu Diama. Pričakovala sva pristen afriški safari, vendar so bile valovite podeželske ceste vse, kar sva videla. Najmanjša hitrost na cestah je vsaj 70 km/h, sicer lahko tvegate izgubo podvozja, kar ob dejstvu, da so divje svinje na cestah precej pogost pojav, ni ravno priporočljivo.

 

Zeleni Senegal

Na prvi pogled je Senegal drugačna Afrika. Imel sem občutek, kot bi ponovno stopil v civilizacijo. Poleg moških so na ulicah tudi ženske, in če povem po pravici, so zelo čedne in okusno oblečene. Ceste so gladke, z vrhunskim asfaltom in povsod je na voljo precej več udobja. V enem največjih mest, Saint-Louisu, taksisti vozijo prvo generacijo Octavij in Superbov. Večina cest okoli večjih mest je asfaltiranih, le nekaj kilometrov vožnje iz mestnih središč pa se ponovno znajdete sredi peska in prahu.

Kljub občutno boljšim cestam pa je promet precej počasnejši. Skozi Saharo in Mavretanijo sva v povprečju vozila s hitrostjo 90 km/h, v Senegalu pa je bila najina povprečna hitrost zaradi gostega prometa manj kot 50 km/h. Na cestah ni voznih pasov in zlahka naletite na voznika, ki je prepričan, da mu pripada tudi nasprotni pas. A človek se vsega navadi.

Prepotovala sva okoli 7.000 kilometrov, da bi deskala na praznih plažah. Po vseh naporih in stroških sva naletela na povsem mirno morje. Bilo je gladko kot ogledalo. Če verjamete ali ne, niti enega samega samcatega vala ni bilo. Kot so nama povedali domačini, je bilo to izjemno nenavadno, a tako vreme je trajalo že več kot teden dni. Videla sva vkrcanje kakih dvesto domačinov, ki so se odločili poskusiti srečo in so se z ribiško ladjo odpravili v Francijo. Begunci ali ne, njihovo tveganje se naju je resnično dotaknilo. Sprva sva nameravala počakati na boljše vremenske razmere za deskanje, a sva si premislila. Po nekaj dneh čakanja sva se po isti poti odpravila nazaj v Zahodno Saharo in Maroko, kjer se naju je bog Pozejdon vendarle usmilil.

Pod črto

V 25 dneh sva prevozila 14.500 kilometrov s povprečno porabo 7,6 litra na 100 kilometrov. V Yetiju sva nekaj dni zapored dobesedno tudi živela. Poraba goriva je bila resnično zanimiva. Sicer ne vztrajam pri majhni porabi, pri tako velikem številu prevoženih kilometrov pa me varčevanje nekoliko bolj zanima. Zaradi severnega, nekoliko vrtinčastega vetra, ki naju je spremljal od Zahodne Sahare dalje, je dvolitrski TDI porabil okoli 5,5 litra nafte na 100 kilometrov, kar pomeni, da so se trditve zagovornikov TDI-motorjev izkazale za resnične. Najmanjša zabeležena poraba je znašala 3,1 litra, vendar je zdržala le kakih dvajset kilometrov. Nič zato, če naju je na poti nazaj isti veter oviral in je poraba temu primerno naglo naraščala.

Senegal je čudovita dežela, a je kot deskar nisem osvojil. Zato resno razmišljam o povratku, le da se bom tokrat vkrcal na letalo. Ne bi namreč rad tvegal tako dolge vožnje in se nato praznih rok obrnil domov.

 

 

 

 

 

 

Sorodni članki