{{alert.message}}
  • 19. 3. 2020
  • simplyClever
  • Nasveti

Globalna pandemija z novim koronavirusom močno vpliva tudi na mobilnost. Za varnost vas in vaših bližnjih je najbolje, da ostanete doma. A kaj storiti, ko morate kljub vsemu z avtomobilom v trgovino po hrano?

Preberite članek

Zdaj živi življenje

  • 19. 2. 2020
  • simplyClever
  • Kolesarjenje
  • Prosti čas
  • Rekreacija

Ko je zadnjič poletel na planiški velikanki, mu je eden od navijačev v kamero zaželel: »Naj zdaj uživa z družino, naj se ima fajn!« In prav to Robert Kranjec, tisti slovenski letalec, ki je največkrat poletel preko dvestotih metrov, počne po koncu svoje bogate in v vseh pogledih izjemne kariere.

Ko sem ga opazovala med šivanjem skakalnega dresa, osredotočenega na vsak šiv in vsak centimeter poravnane pene, sem pomislila, kako neverjetno se je njegovo življenje umirilo v primerjavi z letom prej, ko sva se prvič srečala. Takrat so bili nasmehi zaradi skrbi, utrujenosti, bremena poškodb in pričakovanj do sebe bolj zadržani kot danes.

Umirjen, a ne ustavljen

»Zelo mi prija ta umirjenost, rutina,« pravi Robi, kot ga kliče večina ljudi. »Stresa in psihičnih naporov, ki so del profesionalnega športa, je bistveno manj, sem pa še vedno v stiku s fanti in športom.« Pričakovanja okolice, da mora dosegati tekmovalne uspehe, so zamenjala samo pričakovanja, ki jih ima do sebe. Zdaj lahko o svojem življenju odloča čisto sam: »Zdaj živim življenje, končno sem zadihal.«

Zjutraj sede za šivalni stroj, kjer za slovenske smučarske skakalce snuje, kroji in šiva drese. Izšolani tekstilec je tudi zase vsa tekmovalna leta sam šival in izboljševal drese ter se primerov dobre prakse učil od tujcev. Ko opazujem kroje za brate Prevc, pa tudi za naša uspešna dekleta, Robija vprašam, kaj storijo z dresom, če se skakalec zredi. »Itak se ne sme,« se zasmeji.

Njemu k sreči ni več treba paziti na vsako žlico hrane in vsako kapljo vode, ki jo poje oziroma popije. »To sem počel zadnjih dvajset let, zakaj bi to nadaljeval? Še vedno sicer pazim, a povsem neobremenjeno,« olajšano doda. »Težko pa bi rekel, da sem – vsaj trenutno – kaj bolj spočit, kot sem bil prej.«

Vsak popoldan namreč opravi zahteven trening s kolesom, bodisi s cestnim ali z gorskim. Na kak trening gre celo z dolgoletnim prijateljem Primožem Rogličem, ki je skakalne smuči prav tako in izjemno uspešno zamenjal za kolo. Robi se na rekreativne kolesarske dirke, ki se jih udeležuje s svojimi kolegi, pripravlja po načrtu kolesarskih strokovnjakov, v Rogliča pa ne dreza s prošnjami za nasvete: »Veliko sva v stiku, ampak pogovore o kolesarstvu pustiva ob strani.«

Številne športnike po koncu njihove kariere zajame malodušje, ko naenkrat ni več aktivnosti, ki so jo kljub vsemu znoju in solzam oboževali in potrebovali. Ampak ne Robija. On moč očitno zna najti v sebi. »Potrebujem izzive,« potrdi moje razmišljanje. »Moram nekaj početi. Rad imam, da se nečemu vsaj za nekaj časa posvetim, in to brez polovičarstva.« Ampak to, da nekaj počneš, je še daleč od tega, da hodiš v službo, resno kolesariš, gradiš hišo, voziš motor in preživljaš čas z nadvse živahnim otrokom.

Robijev urnik je zdaj morda bolj odprt, ugotovim, ni pa nič manj poln. »Pika mi da veliko dela,« se zasmeji Robi, ko ga vprašam, ali je – živahna, kot se je spomnim – dobro sprejela vstop v šolo. »Kljub temu da ji gre po glavi samo igranje, se ji šola zaenkrat zdi prav fajn.«

Vztrajnost naredi človeka

Robi izklopi šivalni stroj, se poslovi od sodelavke Irme in sede v svojo Scalo; čas je, da gre po Piko. Ko vozim za njim, opazim, kako je skrben – pravi čas nakaže, v katero smer bova zavila, počaka, ko malenkost zaostanem. Z enako skrbnostjo sta z ženo Špelo zadnja leta gradila hiško na obrobju Nakla. Ko se pripeljemo na dvorišče, me zato sploh ne preseneti, da je vse kot iz škatlice, čeprav Robi pravi, da »še ni čisto vse porihtano«. Sočna trata, na novo posajena drevesa, okusno urejena hiša, v shrambi pa vzorno pospravljena kolesa in smuči, ki si jih Robi menda nima več namena nadeti.

»Od svojega zadnjega poleta še nisem zbral misli. Bilo je zelo čustveno. Vendarle pa čutim predvsem veliko olajšanje, saj sem bil res izčrpan,« pravi. »Sem pa ponosen, da sem vztrajal in da sem se po vsaki poškodbi vedno znova vrnil. To, da se iz krize pobereš, te prekali kot človeka.«

Nekaterim je že ena poškodba dovolj, da odnehajo, medtem ko za druge ni ovir. Robi nikoli ne pozabi omeniti, kako ga je mama naučila veliko o življenju in da vztrajnost zelo verjetno lahko pripiše njenemu zgledu: »Da nam je finančno zneslo, je opravljala dve službi. Zaposlena je bila v Iskri, popoldne pa je prodajala knjige. Res občudovanja vredno.«

Obraz se Robiju kar razsvetli in razvedri, ko pridemo s Piko v njihov topel dom; verjetno je ob svojih otrocih takšna večina staršev. Otroška energija se pač brezmejno razdaja naokrog, tudi Pikina. Ko Piko najdem nagajivo skrito za vrati njene sobice, mi jo ponosno razkaže, za dodatek pa vseeno potoži, da ji včasih ni za atletiko, ki jo sicer trenira dvakrat tedensko. Robi ljubeče, a odločno pojasni: »Pika je sicer zelo vztrajna, ji pa s Špelo poskušava privzgojiti pomembno lastnost, da vztraja, tudi ko ji je hudo. Zato jo spodbujam, da gre na trening. Ko bo imela tekmo, jo bo morda kdaj bolela noga. Ne v športu ne v življenju ni vedno vse lepo.« Zaradi teh besed se kasneje ne začudim, da Robert tudi pri igranju kart Piki sicer ljubeznivo pomaga in jo opominja, ko igra proti pravilom, popušča pa ji ne. Robi zmaga, Pika pa poraz športno prenese.

Ko je vse na svojem mestu

Popoldnevi so namenjeni družini. Robert rad kaj skuha (komaj čaka, da bo lahko začel kuhati v smokerju, ki ga že čaka na dvorišču) ali pa gresta s Piko rolat po asfaltu. Ta mala živahnica, ki mara solato, čokolade pa pač ne, je izjemna. Na rolerjih se obrača, ustavlja in skače, kot da so naravni podaljšek njenih nog.

Rolerji pristanejo v prtljažniku Scale, ki jo je Robi zadnje mesece uporabljal predvsem za selitev in prevoz gradbenega materiala, medtem ko je šel njihov Superb Combi vsak dan s Špelo na delo. Pika poleti na Robijevih ramenih. »Sem že skočila na smučeh, na mali skakalnici,« pove. »Pa v Planici sem tudi že bila. Ampak ne bom skakala.« No, na skakalnicah morda ne, ji gre pa skakanje po postelji, ki ji ga Robi velikodušno dovoli, kar dobro.

Skupaj skrbno zložita odeje. Robi dvigne Piko do zgornje omare, da jih pospravi, ko zagledam tetovažo na njegovi levi nadlahti. Zemljevid Gvineje Bissaua, »Pikine države«, reče Robi. Ko je bila Pika stara sedem mesecev, sta jo s Špelo polna pričakovanja dobila v roke. In začelo se je njihovo skupno življenje. »Februarja grem spet k tetovatorju in nove tetovaže bodo spet povezane z Afriko in Piko,« se pohvali Robi, ki več kot očitno globoko ceni njene etnične korenine. »S Piko sva se vedno zelo odprto pogovarjala o tem, da je posvojena. Ve, da v Gvineji živita njena biološka mama in sestrica. In ko bo čas, ju bomo tudi obiskali.«

Pika zelo dobro ve, kje je Afrika. Takoj mi jo pokaže na globusu in skupaj ugotoviva, kako neznansko večja je od Slovenije. »Rada poslušam afriško glasbo,« mi pove, potem ko se namrdne, ker Robiju na telefonu zazvoni Metallicina melodija. »Ni mi všeč tale muzika, harmonike pa tudi ne maram preveč,« nagajivo namigne, potem pa z Robijem nadaljujeta svojo igro žgečkanja, igranja, branja in crkljanja.

Ko ju sede na tleh opazujem – razigrana, smejoča se, brezskrbna –, se moram opominjati, da ne opazujem le očka z njegovim otrokom. Opazujem človeka, ki ga je Gorazd Bertoncelj, trener slovenskih skakalcev, označil za enega najzaslužnejših skakalcev; opazujem velikega športnika, ki ga navijači povezujejo z neponovljivim talentom; in legendo, ki mu je veteran Noriaki Kasai letos v izteku planiške velikanke v polomljeni angleščini, a srčno in iskreno sporočil: »Rad te imam, stari!«

Avtomobila, ki ju vozi Robert Kranjec

ŠKODA SCALA
Barva: candy bela
Motor: 1.0 TSI 85kW (115 KM)
Oprema: Ambition črna
Kaj mu je posebej všeč: majhna poraba, okretnost in varnost


ŠKODA SUPERB COMBI
Barva: kovinsko srebrna
Motor: 2.0 TDI 4×4 DSG 140 kW (190 KM
Oprema: Style
Kaj mu je posebej všeč: varnost in prostornost (Robi namreč sovraži natlačenost – kot doma ima tudi v avtu rad vse urejeno)


Ta pogovor je objavljen tudi v novi številki revije Simply Clever, ki ponuja obilo zanimivega branja. Obiskali smo tudi Robijevega prijatelja Primoža Rogliča. Ogledate in prenesete si jo lahko tukaj.

Sorodni članki